Urška Prepeluh Magajne, 2011

76Varstvo osebnih podatkov ali varstvo zasebnosti predstavlja eno od najbolj strogih izjem po ZDIJZ, saj je – drugače kot večina drugih izjem – to hkrati ena izmed najpomembnejših temeljnih človekovih pravic (glej Čebulj, člen 38, v: Šturm (ur.), KURS-A). Konflikt med pravico dostopa do informacij javnega značaja in pravico do zasebnosti je potrebno reševati v skladu s praktično konkordanco. Zakonsko izpeljavo praktične konkordance predstavlja novo uvedeni test javnega interesa, ki omogoča razkritje osebnih podatkov, kadar je interes javnosti, da zve za določene informacije, tako pomemben, da odtehta morebitno škodo, ki bi nastala posamezniku z razkritjem njegovega osebnega podatka (člen 6/2 ZDIJZ).[1] Tehtanje obeh vrednot je v prvi vrsti opravil že zakonodajalec, ki je v ZDIJZ določil, da organ zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na »osebni podatek, katerega razkritje bi pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov« (člen 6/3 ZDIJZ).

77Krovni zakon na tem področju je Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1-UPB1, Ur. l. 94-07), katerega namen je preprečevanje neustavnih, nezakonitih in neupravičenih posegov v zasebnost in dostojanstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov (člen 1 ZVOP-1). ZVOP-1 je v razmerju do ZDIJZ specialnejši zakon, ki omejuje splošno pravico dostopa do informacij javnega značaja. Vendar ni vsak osebni podatek hkrati varovan podatek. Zahtevo za dostop do informacije javnega značaja je dopustno zavrniti le takrat, kadar bi razkritje osebnega podatka pomenilo kršitev varstva osebnih podatkov (člen 6/1/3 ZDIJZ). Organ mora namreč razkriti osebne podatke, ki niso varovani na podlagi ZVOP-1 ali na podlagi drugih področnih zakonov. Ker so varovani le tisti osebni podatki, ki se nanašajo na posameznika (fizično osebo), ki je določen ali določljiv, iz tega a contrario izhaja, da izjeme po ZDIJZ ne predstavljajo osebni podatki, iz katerih ni mogoče identificirati osebe, na katero se nanašajo oziroma jo je mogoče identificirati samo z velikimi stroški, z nesorazmerno velikim naporom ali z veliko časa (člen 6 ZVOP-1). Poleg tega se na varstvo svoje zasebnosti načeloma ne morejo sklicevati javni uslužbenci, kadar se zahteva dostop do javnih dokumentov, ki so jih ustvarili v času svojega uradovanja (Priporočilo SE št. 13 (2000) državam članicam o evropski politiki dostopa do arhivov, 13. 7. 2000, komentar člena 3, s. 7). Te izjeme tudi ne morejo predstavljati tisti osebni podatki, za katere drugi zakoni določajo, da so javni. Tako so javni osebni podatki uslužbencev v javnem sektorju, ki zadevajo njihove plače, delovna mesta, nazive ali funkcije (člen 38/1 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB13), Ur.l. 108/09)), ter podatki o plačah in drugih prejemkih funkcionarjev, o vseh funkcijah, ki jih ti zasedajo, ter o pridobitnih dejavnostih, ki so jih opravljali pred nastopom funkcije (Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, ZNOJF-1, Ur. L. 20/06, 46/06 Sklep US: U-I-57/06-10, 33/07 OdlUS: U-I-57/06-28 in 45/10-ZIntPK).

78Zaradi kršitve varstva osebnih podatkov je US v OdlUS XIV, 77, U-I-298/04, Ur. l. 100/05, razveljavilo določbo takratnega Zakona o plačilnem prometu, ki je javnost podatkov o transakcijskih računih pravnih oseb razširil tudi na fizične osebe ter na podlagi ZDIJZ določil, da se ti podatki objavljajo na spletnih straneh Banke Slovenije. Med obveznimi podatki so bili namreč tudi osebni podatki fizičnih oseb, vključno z njihovim imenom in priimkom, davčno številko, s številko transakcijskega računa fizične osebe in z navedbo banke, pri kateri ima posameznik odprt transakcijski račun. Glede na ugotovljeno kršitev Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) zdaj na svojih spletnih straneh javno objavlja le podatke o transakcijskih računih poslovnih subjektov, medtem ko so tovrstni podatki fizičnih oseb zaupni in se na zahtevo posredujejo le upravičenim osebam.

79Prav tako je US ugotovilo, da varstvo osebnih podatkov prevlada nad interesom javnosti, da nadzira premoženjsko stanje funkcionarjev, ko pride do podatkov o njihovem prebivališču ter podatkov o njihovem premoženjskem stanju in dohodkih v obdobju, ki ni povezano z opravljanjem javne funkcije (OdlUS XVI, 22, U-I-57/06, Ur. L. 100/05, 46/06 in 33/07). Podobno je razlogovalo Sodišče Evropskih skupnosti, ki je v primeru Rechnungshof v. Österreichischer Rundfunk in drugi, C-465/00 z dne 20. 5. 2003, UL C 2003/171, s. 3, odločilo, da morajo dostop do podatkov o plačah javnih uslužbencev avstrijske javne radiotelevizije ÖRF v končni fazi presojati avstrijska sodišča glede na veljavno avstrijsko zakonodajo. Dodalo pa je, da večina držav članic EU načeloma zagovarja javnost podatkov, povezanih z izvajanjem javne službe ali funkcije, še zlasti pa transparentnost plač javnih uslužbencev in funkcionarjev, saj morebitne posege v zasebno življenje v tem primeru upravičujejo načelo transparentnosti in primerne porabe javnih sredstev ter preprečevanje korupcije, ki so legitimni javni interesi za omejitev pravice do zasebnega življenja tudi po določbi člena 8/2 EKČP.

80Organ ne sme odkloniti zahteve za dostop do informacij javnega značaja iz razloga varstva osebnih podatkov, če se zahtevani podatki nanašajo na taisto osebo, ki je zahtevo podala. To je izjema od splošnega načela, da položaj oziroma identiteta upravičenca ne sme vplivati na rešitev njegove vloge za dostop do informacij javnega značaja. Kadar organ prejme zahtevo posameznika za dostop do lastnih osebnih podatkov, bi moral zahtevo avtomatično obravnavati tako, da bo rezultat obravnavanja za posameznika čim bolj ugoden in da se mu bo omogočil dostop do čim večjega števila informacij ne glede na to, na kateri zakon se posameznik sklicuje (enako člen 7 ZUP, ki se subsidiarno uporablja). Praviloma bo ugodnejši ZVOP-1, saj je postopek hitrejši in v celoti brezplačen ter posamezniku daje možnost, da zahteva popravo zbranih podatkov in prepreči njihovo posredovanje tretjim osebam, kar po ZDIJZ ni možno. Poleg tega je pravno varstvo po ZVOP-1 hitrejše, saj ni pritožbenega postopka, ampak je mogoče neposredno sprožiti upravni spor, ki je nujen in prednosten (prim. člena 27 in 31 ZDIJZ ter člen 34 ZVOP-1). Ob subsidiarni uporabi člena 44 ZUP mora organ vedno paziti, da po uradni dolžnosti obvesti in v postopek pritegne tiste osebe, na katerih pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala, tj. tiste fizične osebe, katerih osebni podatki se zahtevajo.

[1] V nasprotju s tem pravo EU prepoveduje razkritje osebnih podatkov, če bi to lahko ogrozilo zasebnost ali integriteto posameznika – tudi če je za kaj takšnega podan prevladujoč javni interes, kajti varstvo zasebnosti, integritete posameznika in še zlasti osebnih podatkov predstavlja absolutno izjemo (prim. člena 4/1/b in 4/2 Uredbe EU in Direktivo 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov).