Opredelitev ustavne pravice
Urška Prepeluh Magajne, 2011
30Člen 39/2 zagotavlja na ustavni ravni pravico dostopa do informacij javnega značaja, čeprav ureditev v celoti prepušča zakonu. Osrednji namen pravice je zagotoviti javnost in odprtost delovanja vseh organov javne oblasti ter vsakomur omogočiti dostop do informacij v posesti javnih oblasti. Z vključitvijo te pravice med temeljne človekove pravice in svoboščine je Slovenija sledila mednarodnim priporočilom ter se pridružila vedno večjemu številu držav, ki zagotavljajo tej pomembni pravici varstvo na ustavni ravni (trenutno jo v svojih pozitivnopravnih normah priznava več kot 80 držav po svetu, Banisar, s. 16). Ideja, da državni organi informacije posedujejo zgolj »v imenu in na račun« svojih državljanov se je leta 1766 porodila na Švedskem, leta 1966 pa so jo v svoj pravni red prevzele ZDA (Freedom of Information Act – FOIA, 5 U.S.C. § 552; Public Law 89–554, 80 Stat. 383 /1966/). Slednji danes predstavlja vzorčni model za številne druge države, vključno z ureditvijo v pravu EU ter državah Srednje in Vzhodne Evrope.
31Svoboda informacij oziroma informacijska svoboda (freedom of information) na eni strani zajema pravico dostopa do informacij javnega značaja (access to information), ki posamezniku omogoča, da na zahtevo v posebnem postopku od javnih oblasti pridobi želene informacije (t. i. informacije na zahtevo), na drugi pa tudi dolžnost javnopravnih subjektov, da aktivno objavljajo določene vrste informacij, s katerimi razpolagajo, ne da bi za to prejeli kakšno posebno zahtevo (t. i. neposredno dostopne informacije). Vse bolj se uveljavlja še tretji vidik, ki je v možnosti, da posamezniki tako pridobljene informacije nadalje uporabijo v pridobitne namene (t. i. nadaljnja uporaba informacij javnega značaja). Čeprav Ustava varuje le prvi vidik, je Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ, Ur. l. 24/03, 61/05, 96/05-UPB1, 109/05-ZDavP-1B, 113/05-ZInfP, 28/06, 51/06-UPB2 in 117/06-ZDavP-2) dodatno uredil tudi drugi vprašanji ter s tem na zakonski ravni razširil pravico dostopa do informacij javnega značaja. Vse te obveznosti se nanašajo zgolj na informacije, s katerimi državni organi že razpolagajo in jih v vsakem primeru ustvarjajo za svoje lastne potrebe. V svetu se uveljavljajo celo pozivi, da bi morale države imeti tudi pozitivno dolžnost, da ustvarijo določene kategorije informacij, tudi če za njihovo zbiranje in sestavljanje same nimajo interesa.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.