Opredelitev stališča, s kakšno večino sprejema Državni zbor svoje odločitve
Janez Pogorelec, 2011
1V 86. členu je določeno, da DZ sprejema zakone in druge odločitve ter ratificira mednarodne pogodbe z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev, kadar ni z Ustavo ali z zakonom določeno drugače. Po strogi gramatikalni razlagi bi bilo mogoče priti do zaključka, da bi se lahko načeloma z zakonom vedno določila določena kvalificirana večina za sprejem nekega drugega zakona, celo dvotretjinska večina, ki je potrebna za sprejem Ustave. Vendar pa je treba pri razlagi posamičnih določb Ustave prav tako uporabiti tudi preostale metode razlage. V danem primeru pridejo v poštev predvsem teleološka, zgodovinska in sistematična.
2Na podlagi prej navedenega si je tako mogoče postaviti vprašanje, kakšen je bil namen ustavodajalca pri sprejemanju zadevne določbe Ustave oziroma kako je bilo besedilo ustavne določbe z njegove strani razumljeno v času sprejemanja Ustave. Po preučitvi gradiva Komisije za ustavna vprašanja (Nastajanje slovenske ustave: Izbor gradiv Komisije za ustavna vprašanja, III. zvezek, s. 853–872, Ljubljana, Državni zbor Republike Slovenije, 2001) je mogoče priti do namena in s tem tudi do celovitejše interpretacije določbe Ustave v delu, ki se nanaša na to, da je tudi z zakonom možno določiti kvalificirano večino za sprejem odločitve DZ. Iz gradiva namreč izhaja, da se je s takšno določbo želelo zakonodajalcu omogočiti, da predpiše zahtevnejšo večino zlasti za volitve in imenovanja pomembnejših nosilcev javnih funkcij. Takšno možnost je Državni zbor do sedaj dejansko tudi večkrat uporabil pri imenovanju funkcionarjev (npr. varuha človekovih pravic, sodnikov US, sodnikov Računskega sodišča, članov Banke Slovenije). Na podlagi navedenega je zato ustrezno in pravilno, da se navedena določba Ustave v delu, ki se nanaša na sprejemanje odločitev z večjo večino kot navadno, gleda v luči prej izpostavljenega teleološko-zgodovinskega argumenta in se jo uporablja res samo v tistih primerih, ki izhajajo iz samega namena ustavne določbe. Iz navedenega torej izhaja, da je treba zadevno določbo Ustave v izpostavljenem delu omejiti na druge (pomembne) odločitve DZ, ki se seveda opredelijo z zakonom, sprejetim z navadno večino, kamor pa nedvomno spadajo tudi zadeve, povezane z njegovo volilno funkcijo.
3Pri interpretaciji 86. člena je možno in je treba uporabiti tudi sistematično razlago in zadevno določbo razlagati v povezavi z drugimi določbami Ustave – predvsem z drugim odstavkom 91. člena. V navedeni določbi je določeno, da mora DZ pri ponovnem odločanju o zakonu na podlagi izglasovanega veta Državnega sveta zakon potrditi z večino vseh poslancev, razen če Ustava za sprejem zakona ne predvideva zahtevnejše večine. Glede na to, da se v skladu z navedeno določbo Ustave pri ponovnem odločanju v DZ zahteva večja večina od večine vseh poslancev samo v primeru, če je za samo sprejetje zakona z Ustavo določena zahtevnejša večina, bi v primeru, ko bi zakon določil dvotretjinsko večino za sprejetje nekega drugega zakona, prišli do položaja, ko bi bila ob (strogi) gramatikalni razlagi za ponovno odločanje o zakonu potrebna zgolj večina vseh poslancev (v 91. členu Ustave je jasno določeno, da je pri ponovnem odločanju o zakonu potrebna večja večina od večine vseh poslancev samo v primeru, ko Ustava (ne pa zakon) določa zahtevnejšo večino za sprejetje zakona), kar pa bi bilo povsem nelogično in tudi nedopustno. Tudi navedeni argument kaže na to, da je treba določbo 86. člena razlagati v okviru, kot je naveden v prejšnjem odstavku.
4Nenazadnje pa je treba ugotoviti, da bi interpretacija, po kateri bi bilo možno v vsakem primeru z zakonom, ki se sprejema zgolj z navadno večino, določiti kvalificirano večino – celo (ustavno) dvotretjinsko za sprejem drugega zakona, znatno poseglo v sam ustavni koncept sprejemanja odločitev zakonodajalca v skladu z načelom demokratičnosti, po kateri naj bi ta sprejemal zakone z navadno večino poslancev, le v primeru, ko je v Ustavi ocenjeno, da je neko vprašanje izrazito pomembno za družbo, pa s kvalificirano večino (z dvotretjinsko v primeru, ko gre dejansko za urejanje materije ustavnega pomena; npr volitve v DZ, referendumska ureditev; tudi ratifikacija mednarodnih pogodb, s katerimi RS prenese na mednarodne organizacije izvrševanje dela suverenih pravic).