Barbara Kresal, 2002

106Načelo socialne države je eno od temeljnih ustavnih načel, enakovredno drugim, na katerih temelji ustavna ureditev Slovenije. Umeščeno je med splošne določbe Ustave. Gre za splošno ustavno načelo, ki zahteva nadaljnjo konkretnejšo pojmovno opredelitev in razgraditev. Ta je na ustavnopravni ravni mogoča predvsem na dva načina: – tako, da US prek ustrezne ustavnosodne interpretacije navedene določbe razvije posamezna (pod)načela, ki izhajajo iz splošnega načela socialne države oziroma ki ga sestavljajo; – s konkretizacijo, izpeljavo načela socialne države prek drugih ustavnih določb.

107Pri prvem vidiku gre za to, da se splošno opredeljeno načelo socialne države lahko razgradi na posamezna konkretnejša (pod)načela, ki bi ga vsebinsko napolnila. V primerjavi npr. z načelom pravne države, ki je v praksi US konkretizirano s posameznimi (pod)načeli, kot so načelo sorazmernosti, načelo zaupanja v pravo, načelo določnosti, jasnosti predpisov, predvidljivosti pravnega položaja, itd., pa načelo socialne države zaenkrat ni doživelo takšne dinamične ustavnosodne interpretacije. Iz prakse US ne izhaja jasno neka določnejša opredelitev vsebine načela socialne države in določnejša opredelitev posameznih (pod)načel, ki iz njega izhajajo (kot tako je omenjeno npr. načelo solidarnosti, ki pa prav tako ni določneje opredeljeno – npr. v OdlUS IX, 19, U-I-327/96, Ur. l. 51/99 in 19/2000, tč. 11).

108Izpeljavo načela socialne države na ustavnopravni ravni predstavljajo tudi posamezne ustavne določbe v okviru poglavja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, o gospodarskih in socialnih razmerjih in o državni ureditvi. Morda je prav to razlog, da US ni bilo nujno potrebno natančneje razviti vsebine splošnega načela socialne države, ampak je pri ustavnosodni presoji izhajalo iz posameznih drugih ustavnih določb, ki pomenijo izpeljavo načela socialne države. Kot take je treba na prvem mestu omeniti vse tiste ustavne določbe, ki zagotavljajo posamezne temeljne socialne pravice kot človekove pravice; ob njih pa tudi določbe, iz katerih sicer ne izhajajo posamezne človekove pravice, državo pa vendar zavezujejo k določenemu aktivnemu ravnanju (ustvarjanju možnosti) pri zagotavljanju določenih socialnih dobrin. Kot najpomembnejše je treba omeniti predvsem ustavne določbe v zvezi z zaposlitvijo in delom (49. člen o svobodi dela, 66. člen o varstvu dela, 75. člen o soodločanju, 76. člen o sindikalni svobodi, 77. člen o pravici do stavke) ter v zvezi s socialno varnostjo v širšem smislu (50. člen o pravici do socialne varnosti, 51. člen o pravici do zdravstvenega varstva, 52. člen o pravicah invalidov), ob njih še določbe o varstvu družine, starševstva in otrok (53. do 56. člen) in določbe o izobrazbi (57. člen), o stanovanju (78. člen). Nadalje so izraz načela socialne države tiste ustavne določbe, s katerimi je vsebina, domet določenih človekovih pravic oziroma svoboščin zamejen tudi s socialnim vidikom: pri opredelitvi ustavnopravnega jamstva lastnine je treba upoštevati tudi njeno socialno funkcijo (33. člen v povezavi s 67. členom); čeprav je gospodarska pobuda v načelu svobodna, pa se ne sme opravljati v nasprotju z javno koristjo, v okviru katere je mogoče upoštevati tudi usklajen gospodarski in socialni razvoj (1. in 2. odst. 74. člena). Posebej je treba izpostaviti tudi določbo 14. člena, ki v 1. odstavku med okoliščinami, ki ne smejo biti podlaga za razlikovanje, našteva tudi gmotno stanje in družbeni položaj posameznika, v 2. odstavku pa določa splošno načelo enakosti. Načelo socialne države je v Ustavi izpeljano tudi v okviru določb o državni ureditvi: z vzpostavitvijo DS, v katerem so zastopani tudi nosilci socialnih interesov (96. člen), je načelo socialne države dobilo svoj institucionalni izraz.

109Konkretizacija načela socialne države pa lahko izhaja tudi iz interpretacije posameznih drugih določb Ustave, ki same po sebi sicer ne pomenijo neposredne izpeljave tega načela, prav tako pa iz njihove dikcije ni izrecno razvidno, da bi bile omejene ali vsebinsko opredeljene tudi s socialnim vidikom. Tako npr. iz interpretacije pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic (22. in 23. člen) izhaja, da je za njeno učinkovito uresničevanje lahko v določenih primerih potrebna vzpostavitev ustreznega sistema brezplačne pravne pomoči oziroma oprostitev stroškov, če je to nujno, da se omogoči dostop do sodišča in enakovreden procesni položaj tudi revnejšemu delu prebivalstva (npr. Up-40/97 z dne 7. 3. 1997; Up-103/97 z dne 26. 2. 1998). Podobno so lahko tudi druge klasične civilne in politične pravice na podlagi t. i. »dinamične« interpretacije nadgrajene z vsebino, ki pomeni izpeljavo načela socialne države. V tej zvezi je še enkrat treba izpostaviti pomen 14. člena, po katerem gmotno stanje ali družbeni položaj posameznika, poleg drugih osebnih okoliščin, ne sme biti podlaga za razlikovanje pri uresničevanju človekovih pravic.

110Načelo socialne države je tesno povezano z razvojem temeljnih socialnih pravic kot človekovih pravic in njihovim priznanjem na ustavni in mednarodni ravni. Čeprav se opozarja na pomembne razlike med socialnimi pravicami in »klasičnimi« civilnimi in političnimi človekovimi pravicami, pa danes ni sprejemljivo drugačno kot enotno, nedeljivo pojmovanje človekovih pravic, ki poleg civilnih in političnih obsegajo tudi temeljne socialne pravice (ob njih še ekonomske, kulturne in v zadnjem času tudi t. i. ekološke pravice). Enih brez drugih ni mogoče učinkovito uresničevati, saj so vse človekove pravice med seboj tesno povezane, medsebojno prepletene in pogojene, vse pa izraz deklariranega (tudi uresničevanega?) vrednostnega sistema sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka, kot posameznika in kot člana družbe, ter je zato zavezana k spoštovanju človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote, iz katere izhajajo posamezne – nekatere bolj, druge manj določno opredeljene – človekove pravice in svoboščine. Svoboda in varnost (kot osnovni izhodišči za človekovo dostojanstvo), ki posamezniku omogočata osebni razvoj, svobodno ravnanje in oblikovanje svojega življenja v skladu z njegovimi interesi (ob upoštevanju enakih pravic drugih), sta temeljni vrednoti, katerih uresničitev je cilj tako klasičnih civilnih in političnih pravic (kot obrambnih pravic, ki varujejo pred posegi države in tretjih v sfero posameznika) kot tudi temeljnih socialnih pravic (kot pravic pozitivnega statusa, ki zahtevajo ustrezno aktivnost države v smeri vzpostavljanja dejanskih enakih možnosti za vse, tudi tiste, ki si zaradi šibkejšega položaja nasproti drugim tega niso sposobni zagotoviti sami). Vsakomur je treba zagotoviti ne le formalne, ampak tudi dejanske, stvarne možnosti za učinkovito uresničevanje vseh človekovih pravic. Nedeljivo naravo človekovih pravic potrjuje npr. njihova enotna ureditev v Splošni deklaraciji človekovih pravic iz leta 1948, ki vsebuje tudi temeljne socialne pravice. Izmed temeljnih mednarodnih dokumentov s področja človekovih pravic je z vidika priznanja in celovite ureditve socialnih pravic treba omeniti še Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP iz leta 1966, na evropski ravni pa Evropsko socialno listino (spremenjeno) iz leta 1995. Za operacionalizacijo temeljnih socialnih pravic v zvezi z zaposlitvijo in delom ter s področja socialne varnosti so izrednega pomena predvsem številne konvencije Mednarodne organizacije dela, mnoge med njimi zavezujejo Slovenijo. Pomen temeljnih socialnih pravic, in sploh vseh človekovih pravic, se v zadnjem času vedno bolj poudarja tudi na ravni Evropske unije (npr. Listina skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in decembra 2000 razglašena Listina temeljnih pravic Evropske unije, ki enotno ureja vse človekove pravice, vključno s temeljnimi socialnimi pravicami). Nekaj posameznih socialnih pravic je vključenih tudi v Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah – MPDPP ter v EKČP. Medsebojno povezanost vseh človekovih pravic oziroma ugotovitev, da med civilnimi in političnimi pravicami na eni strani ter ekonomskimi in socialnimi pravicami na drugi strani ni ostre razmejitve, pa je poudarilo tudi ESČP, ki je z dinamično interpretacijo posameznih konvencijskih pravic postopno vneslo v polje njihovega učinkovanja tudi določeno mero socialnih vidikov oziroma do določene mere razširilo učinkovanje posameznih pravic tudi na socialno področje.

111Najpomembnejši izraz načela socialne države pa so z Ustavo izrecno zagotovljene posamezne temeljne socialne pravice. Pri njihovi interpretaciji in ustavnopravni opredelitvi je treba upoštevati tudi omenjene mednarodne dokumente, ki zavezujejo Slovenijo. Za vse socialne človekove pravice predstavlja načelo socialne države iz 2. člena njihov temelj in izhodišče. Razmerje med določbo 2. člena o socialni državi in iz nje izpeljanimi posameznimi pravicami je razmerje med splošnim načelom in konkretno človekovo pravico. To je pomembno npr. v okviru postopka ustavne pritožbe, saj po ustaljeni praksi US z ustavno pritožbo ni mogoče uveljavljati kršitev splošnih ustavnih načel, torej tudi ne načela socialne države, ampak le kršitve posameznih konkretnih človekovih pravic (npr. Up-210/00 z dne 3. 7. 2001).