Barbara Kresal, 2002

1Iz določbe 78. člena o obveznosti države, da ustvarja možnosti za pridobitev primernega stanovanja, neposredno ne izhaja določena konkretna individualna človekova pravica. Čeprav je v okviru III. poglavja Ustave o gospodarskih in socialnih razmerjih, v katerega je umeščena obravnavana določba, najti tudi določbe o človekovih pravicah in svoboščinah, pa kot take ni mogoče opredeliti določbe o primernem stanovanju. To je jasno razvidno iz njene dikcije, ki se omejuje le na »ustvarjanje možnosti« s strani države. Obravnavana ustavna določba pomeni neposredno izpeljavo načela socialne države iz 2. člena in njegovo konkretizacijo na enem od področij pravnega urejanja, to je na področju stanovanjske politike. Za ustavnopravni položaj posameznika v zvezi z možnostjo pridobitve stanovanja pa so neposredno ali vsaj posredno pomembne tudi nekatere ustavne določbe o človekovih pravicah, in sicer predvsem pravica do socialne varnosti iz 50. člena, pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena, vključno s pravico do zdravega življenjskega okolja (saj je primerno stanovanje eden od bistvenih dejavnikov, ki vplivajo na zdravje posameznika), ob tem pa še predvsem človekove pravice v zvezi z družino, starševstvom in otroci (53.–56. člen) ter pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) in do spoštovanja zasebnosti, osebnostne celovitosti, vključno s posameznikovo splošno svobodo ravnanja (35. člen).

2Z ustavnopravnega vidika je treba razlikovati varstvo stanovanja kot del človekovega premoženja in del njegove zasebnosti na eni strani, ki je kot tako ustavnopravno zavarovano s t. i. pravicami negativnega statusa pred nedopustnimi posegi države in tretjih (gre za varstvo »obstoječega stanja«, v tej zvezi so relevantni predvsem 33., 35. in 36. člen), na drugi strani pa vprašanje pridobivanja (primernega) stanovanja, kjer gre za vprašanje, ali in koliko mora država s svojim aktivnim ravnanjem zagotoviti posamezniku, da sploh pridobi stanovanje, ki je potem lahko predmet ustavnopravnega varstva lastnine in zasebnosti (v tem primeru gre za vprašanje, ali je posameznikov položaj glede stanovanja ustavnopravno zavarovan tudi s t. i. človekovimi pravicami pozitivnega statusa). Gre za dva vzporedna, samostojna vidika ustavnopravnega obravnavanja stanovanja, pri čemer – kot je bilo že zgoraj omenjeno – drugi vidik, torej pridobitev stanovanja, ni deležen posebno močnega ustavnopravnega varstva: v Ustavi ni izrecno določena pravica do (primernega) stanovanja kot človekova pravica pozitivnega statusa.