Barbara Kresal, 2002

1Pravica do socialne varnosti je v slovenski Ustavi izrecno priznana kot človekova pravica. Njen temelj je najti že v načelni opredelitvi Slovenije kot socialne države. Načelo socialne države (2. člen) je torej izpeljano in nadgrajeno z določitvijo nekaterih temeljnih socialnih pravic – med njimi tudi pravice do socialne varnosti – kot človekovih pravic. Čeprav se opozarja na pomembne razlike med socialnimi pravicami in »klasičnimi« civilnimi in političnimi človekovimi pravicami, pa danes ni sprejemljivo drugačno kot enotno, nedeljivo pojmovanje človekovih pravic, ki poleg civilnih in političnih obsegajo tudi temeljne socialne pravice (ob njih še ekonomske, kulturne in v zadnjem času tudi t. i. ekološke pravice). Enih brez drugih ni mogoče učinkovito uresničevati, saj so vse človekove pravice med seboj tesno povezane, medsebojno prepletene in pogojene, vse pa izraz deklariranega (tudi uresničevanega?) vrednostnega sistema sodobne družbe, ki v središče postavlja človeka, kot posameznika in kot člana družbe, ter je zato zavezana k spoštovanju človekovega dostojanstva kot temeljne vrednote, iz katere izhajajo posamezne – nekatere bolj, druge manj določno opredeljene – človekove pravice in svoboščine. Pravica do socialne varnosti je vključena v najpomembnejše mednarodne dokumente s področja človekovih pravic: v Splošno deklaracijo človekovih pravic, 1948 (22. člen, 25. člen), v Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP, 1966 (9. člen), ki zavezuje Slovenijo, na evropski ravni pa v Evropsko socialno listino iz leta 1961 oziroma v njeno revidirano besedilo, to je v Evropsko socialno listino (spremenjeno) iz leta 1996 – 12. člen. Spremenjeno Listino je Slovenija ratificirala leta 1999 in jo zavezuje od 1. 7. 1999 dalje.

2Pojem pravice do socialne varnosti iz 1. odst. 50. člena se lahko razume v širšem ali ožjem smislu. V širšem smislu lahko pokriva kar splošni pojem socialnih pravic in obsega tako temeljne pravice v zvezi z zaposlitvijo in delom kot tiste, ki za primere različnih socialnih rizikov (npr. bolezen, starost, brezposelnost, itd.) posamezniku zagotavljajo možnost preživetja in dostojnega življenja takrat, ko si tega zaradi navedenih osebnih ali ekonomskih okoliščin ne more zagotavljati sam (socialna varnost v ožjem smislu). Najširše razumevanje pravice do socialne varnosti pa jo izenačuje z zahtevo po ustreznem upoštevanju socialnih načel na različnih področjih pravnega urejanja in se pravzaprav pokriva z načelom socialne države. US se v svojih obrazložitvah sklicuje na pravico do socialne varnosti tudi v zadevah s področja delovnega prava, davčnega prava, pravne ureditve izvršbe, itd.; številne odločbe US, ki se nanašajo na 50. člen, pa hkrati v povezavi omenjajo tudi 2. člen in načelo socialne države. Kolikor se pravica do socialne varnosti navezuje tudi na področje zaposlitve in dela, je treba opozoriti na ustavne določbe v tej zvezi, še posebej npr. 49. člen (svoboda dela) in 66. člen (varstvo dela).

3Pravica do socialne varnosti, ki naj zagotavlja dostojno življenje, je tesno povezana s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena (glej npr. OdlUS II, 113) in s pravico do varstva človekove osebnosti, ki je vsebovana v 35. členu. V eni od svojih odločb (OdlUS I, 77) pa US pravico do socialne varnosti poveže z učinkovitim uresničevanjem pravice iz 32. člena (svoboda gibanja). Posamezniku, ki se je iz različnih okoliščin znašel v neugodnem socialnem položaju, naj se torej z aktivnim delovanjem države, kjer je to potrebno, zagotovijo možnosti za dostojno življenje in za svoboden razvoj osebnosti.

4V 1. odst. 50. člena določena pravica do socialne varnosti je najbolj splošna in temeljna. Sistem človekovih pravic s področja socialne varnosti pa je v Ustavi dograjen še z nekaterimi konkretneje opredeljenimi pravicami oziroma področji varovanja. Tako iz 2. odst. 50. člena izhaja, da so nujni sestavni del te pravice obvezna socialna zavarovanja; izrecno so navedeni zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki torej že po imperativni normi Ustave morajo biti vzpostavljeni, druga socialna zavarovanja, ki jih država vzpostavi, pa so prav tako varovana v okviru navedene ustavne določbe (glej npr. OdlUS IV, 108; OdlUS VI, 155 – US se sklicuje na 50. člen tudi pri presoji ureditve zavarovanja za primer brezposelnosti). V 51. členu je posebej urejena pravica do zdravstvenega varstva (v zvezi z njo je treba omeniti 72. člen o zdravem življenjskem okolju). V 3. odst. 50. člena je določeno posebno varstvo vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja. Poseben člen je v celoti posvečen pravicam invalidov (52. člen). V povezavi s pravico do socialne varnosti so pomembne še nekatere druge določbe. Tako 3. odst. 53. člena določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere; posebno varstvo in skrb otrok, ter še posebej posebno varstvo otrok in mladoletnikov brez staršev, so določene še v 56. členu. Omeniti je treba tudi 57. člen, ki v 3. odst. državi nalaga obveznost, da ustvarja možnosti za pridobitev ustrezne izobrazbe, in 78. člen, ki državi nalaga obveznost, da ustvarja možnosti za pridobitev primernega stanovanja. Za obravnavo temeljnih socialnih pravic, ki jih zagotavlja Ustava, pa je lahko glede vprašanja položaja tujcev pri njihovem uresničevanju pomembna tudi določba 79. člena, ki v Sloveniji zaposlenim tujcem in članom njihovih družin zagotavlja posebne pravice, določene z zakonom.

5Pojem pravice do socialne varnosti, njen obseg in razmejitev do drugih v Ustavi določenih socialnih pravic je težko natančno opredeliti. Tudi US je v eni svojih odločb ugotovilo, da gre »za zelo kompleksen sklop možnih vsebin in razmerij, ki jih narekujejo različne okoliščine« (OdlUS III, 84). Čeprav se 1. odst. 50. člena na eni strani kaže kot splošna in temeljna določba, ki lahko posega na najrazličnejša področja, pa je na drugi strani kot jedro pravice do socialne varnosti in kot njeno osrednjo vsebino prav gotovo treba razumeti tradicionalno uveljavljena področja socialne varnosti, pravice do dajatev in storitev ob nastopu določenih socialnih primerov, ki so povezani z izgubo dohodka ali s povečanjem stroškov (bolezen, nosečnost in porod, invalidnost, starost, nesreče pri delu in poklicne bolezni, brezposelnost, materinstvo, starševstvo, smrt osebe, ki je skrbela za preživljanje družine), pri čemer je primerno ta pojem socialne varnosti še nekoliko razširiti (v smislu širšega pojma socialne zaščite) in vanj vključiti tudi splošno pravico do pomoči v primeru socialne ogroženosti, pomanjkanja ali revščine, ko posameznik nima zadostnih sredstev ali drugih osnovnih pogojev za preživetje in dostojno življenje (sistem socialne pomoči oziroma socialnega varstva). To potrjuje tudi praksa US, iz katere izhaja, da je tudi sistem socialnih pomoči sestavni del ustavne pravice do socialne varnosti iz 50. člena (»Kolikor pa vojaški zavarovanci, slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji, niso pridobili pravice do akontacije pokojnin […] ter nimajo nujnih sredstev za preživljanje, uživajo enake pravice do socialne pomoči kot drugi državljani v smislu 1. odst. 50. člena.« – (Npr. OdlUS III, 7; OdlUS VI, 76; OdlUS VII, 112; idr.).

6Tako kot za vse človekove pravice je tudi za pravico do socialne varnosti izrednega pomena njena povezava s 14. členom, ki vsebuje prepoved diskriminacije in načelo enakosti. V večini zadev s področja socialne varnosti je US izpodbijano ureditev presojalo z vidika 2. odst. 14. člena. Spoštovanje načela enakosti in zagotavljanje enakega obravnavanja je torej ena temeljnih zahtev, na katero mora paziti zakonodajalec pri urejanju pravic, ki pomenijo izvrševanje ustavne pravice do socialne varnosti. Pri ustavnosodni presoji konkretnih postopkov odločanja o pravicah s področja socialne varnosti so pomembne določbe 22. do 25. člena, saj je tudi tem pravicam treba zagotoviti učinkovito sodno varstvo, vsa ustavna procesna jamstva, vključno z načelom enakega varstva pravic v postopkih odločanja o teh pravicah.

7Pri presoji zadev s področja socialne varnosti je US pogosto poseglo tudi po 120. in 153. členu. Pomembnost načela zakonitosti in vezanosti uprave na Ustavo in zakon je razumljiva glede na potrebno obsežno in natančno normativno urejanje pravic iz sistema socialne varnosti.

8Naslednja izredno pomembna zahteva pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti je prepoved retroaktivnosti (155. člen) in spoštovanje načela varstva zaupanja v pravo kot enega od načel pravne države (2. člen). Navedeno pride v poštev pri spreminjanju pravne ureditve, kar je za področje socialne varnosti, ki je danes predmet številnih reform, še posebej aktualno. Pri spreminjanju pravic za nazaj je relevanten 155. člen, pri spreminjanju pravic z učinki za naprej pa 2. člen (v večini zadev, ki so se nanašale na spreminjanje pravic iz sistema socialne varnosti – predvsem je šlo za »pokojninske« zadeve – je bil za presojo relevanten 2. člen). Ustavnopravno zavarovane niso le pridobljene pravice, ampak pod določenimi pogoji tudi pričakovane pravice, t. i. »pravice v nastajanju«, in sicer posredno, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, s tem, ko zakonodajalca zavezujejo k izbiri primernih in sorazmernih sprememb, skladnih s predvidenimi cilji in načelom pravičnosti.

9Pri pravici do socialne varnosti je pomembno tudi njeno razmerje do 33. člena (zasebna lastnina in dedovanje) in do 74. člena (svobodna gospodarska pobuda). Na eni strani se navedeni ustavni določbi lahko postavljata kot nasprotujoči pravici do socialne varnosti. V tej zvezi je treba omeniti tudi 67. člen, ki zahteva upoštevanje socialne funkcije lastnine. Z 2. odst. 74. člena pa je svobodna gospodarska pobuda zamejena z zahtevo, da se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, v okviru katere je mogoče upoštevati tudi zahtevo po usklajenem gospodarskem in socialnem razvoju. Na drugi strani določba 33. člena lahko predstavlja podlago za ustavnopravno varstvo določenih pravic iz sistema socialne varnosti, predvsem tistih, ki izhajajo iz socialnih zavarovanj, kjer je posameznik pod predpisanimi pogoji upravičen do določene dajatve na temelju dejstva, da je vplačeval prispevke oziroma kjer je posameznik pod predpisanimi pogoji upravičen do določene socialne dajatve, ki predstavlja določljivo premoženjsko pravico. Navedene možnosti ustavnopravnega varstva pravic iz sistema socialne varnosti v okviru ustavne določbe o lastnini (33. člen) slovensko US še ni uporabilo (izhaja pa iz prakse ESČP, uporabljajo jo tudi v nekaterih drugih evropskih državah, npr. v Nemčiji, na Nizozemskem).