Rajko Pirnat, 2011

1Obravnavani člen skupaj z določbami Ustave o opravljanju državnih nalog v lokalnih skupnostih (2. odst. 140. člena, 2. odst. 141. člena in 1. odst. 143. člena) na ustavni ravni opredeljuje načine izvajanja upravnih nalog države, ki jih torej izvajajo ministrstva, uprava lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.

2Določbe tega člena so bile povsem spremenjene z Ustavnim zakonom o spremembah 121., 140. in 143. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. 68/2006; UZ  121, 140, 143) ki je bil razglašen 27. 6. 2006. S to spremembo je bil spremenjen tudi naslov člena, ki se je prej glasil »naloge upravnih organov«. Poleg tega je imel ta člen prej dva odstavka, od katerih je prvi določal, da naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva. Ta določba je bila preživeta in jo je bilo mogoče razumeti glede na čas, v katerem je Ustava nastala, namreč v razmerah, ko je obstajalo veliko število upravnih organov in organizacij, ki so bili sicer del državnega aparata, vendar niso bili podrejeni ministrstvom ali pod neposrednim vplivom nekega ministrstva (v takratni terminologiji sekretariata oz. komiteja). Ker bi jo bilo mogoče razumeti tako, da bi onemogočala kakršnokoli decentralizirano (npr. v upravnih enotah, čeprav so bile ustanovljene ne glede na to določbo) ali od ministrstev ločeno opravljanje upravnih nalog, je bilo njeno črtanje smiselno in potrebno.

3Bistveno je bil spremenjen tudi drugi odstavek, ki je urejal javno pooblastilo. Namesto prejšnjega naštevanja možnih nosilcev javnih pooblastil novo besedilo preprosto govori le o pravnih in fizičnih osebah. Poleg tega novo besedilo jasno določa, da se lahko javno pooblastilo zaupa tudi na podlagi zakona, hkrati pa je bila v sintagmi »nekaterih funkcij državne uprave« beseda »nekaterih« zamenjana z besedo »določenih«. Vendar je bistvo opredelitve javnega pooblastila kot ustavnega instituta ostalo: Ustava opredeljuje javno pooblastilo kot pravico posameznikov in pravnih oseb, torej subjektov, ki niso državni organi, da izvršujejo funkcije uprave. Te funkcije oziroma naloge so lahko različne, Zakon o državni upravi – ZDU-1 pa jih opredeljuje kot izvršilne naloge, inšpekcijski nadzor, spremljanje stanja, razvojne naloge in zagotavljanje javnih služb (členi 9 do 13).

4Na javno pooblastilo se nanašajo tudi številne druge ustavne določbe. Predvsem so to določbe, ki nosilce javnih pooblastil pri izvrševanju javnih pooblastil izenačujejo z državnimi organi in organi lokalnih skupnosti, njihove pravne akte, ki jih pri tem izdajajo, pa izenačujejo s pravnimi akti državnih organov. Tako so poleg 121. člena javna pooblastila omenjena še v 22. členu v okviru ustavne pravice enakega varstva pravic; v 25. členu pri pravici do sodnega varstva; v 26. členu pri pravici do povračila škode; v 153. členu pri določbah o usklajenosti pravnih aktov; v 157. členu pri upravnem sporu; v 159. členu pri varuhu človekovih pravic in v 160. členu pri pristojnosti US. Poleg tega se izrecno nanašajo na javna pooblastila tudi določbe Ustave, ki uporabljajo sintagmo »predpisi in drugi splošni akti« (členi 64, 153 in 155). Čeprav v okviru te sintagme ni navedeno, da gre za splošne akte nosilcev javnih pooblastil, je edina možna razlaga, da gre prav za take akte, saj Ustava dosledno uporablja za splošne akte državnih organov in organov lokalnih skupnosti izraz predpisi (zlasti 154. člen, ki jasno razlikuje državne predpise in predpise lokalnih skupnosti).

5Seveda veljajo za nosilce javnih pooblastil tudi vse druge določbe Ustave, ki urejajo izvrševanje javne oblasti. Zlasti to velja za načelo zakonitosti iz 120. člena (glej OdlUS II, 109, U-I-123/92, Ur. l. 24/93 in 67/93, v kateri je US odločilo, da določba zakona, ki pooblašča nosilca javnih pooblastil za določanje primerov in načina usklajevanja razlik v ravneh pokojnin, uveljavljenih v posameznih obdobjih, ni v skladu z legalitetnim načelom, ki ga določa Ustava v 2. odst. 120. člena in ki velja tudi za nosilce javnih pooblastil) in za načelo pravne države iz 2. člena ter iz njega izvedeno načelo sorazmernosti.