Janez Čebulj, 2011

1V novejši ustavnosodni presoji se pravica do zdravega življenjskega okolja vse bolj navezuje tudi na 70. člen, zlasti ko gre za  varstvo naravnega javnega dobra in naravnih bogastev. Tako je v odločbi OdlUS XIV, 89, U-I-226/04 US poudarilo, da je na podlagi 1. odst. 70. člena  zakonodajalec dolžan urediti pogoje posebne rabe javnega dobra, ki pa morajo biti prilagojeni temu, da posebna raba predstavlja izjemo od pravila, da je raba javnega dobra namenjena vsem pod enakimi pogoji. Vendar splošna raba javnega dobra ni brezpogojna, saj mora zagotavljati njegovo ohranjanje, če že ne njegovo izboljševanje. Javno dobro in naravna bogastva so namreč del ekosistemov, to je aravnih združb, katerih del je tudi človek.

2S pravico do zdravega življenjskega okolja se je ukvarjalo tudi ESČP (sodba 6586/03 – Branduse proti Romuniji), čeprav te pravice kot take EKČP ne vsebuje. ESČP jo je izpeljalo iz 8. člena EKČP, ki opredeljuje pravico do zasebnega in družinskega življenja. Pri odločitvi, s katero je ugotovilo, da je država znatno posegla v kakovost pritožnikovega življenja in dobrega počutja, se je ESČP sklicevalo tudi na t. i. Rio deklaracijo, Stockholmsko deklaracijo (Deklaracija ZN o človekovem okolju iz leta 1972) in na Aarhurško konvencijo (Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah iz leta 1998). Navedeno pomeni, da bi lahko za vidike pravice do zdravega življenjskega okolja, ki ne bi bili vsebovani v 72. členu, kot podlago za njihovo ustavnopravno varstvo uporabili tudi  35. člen.