Franc Testen, 2002

1Določba o enakem varstvu pravic je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (14. člen). Iz te določbe izhaja dvoje. Po eni strani sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi predstavljata temeljni določili nepristranskega in zato poštenega postopka in ustreznega odločanja. Pravica do enakega varstva pravic mora biti zagotovljena pri vsakem oblastnem odločanju: v postopkih pred sodišči, pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki lahko iure imperii odločajo o posamezniku.

2Enako varstvo pravic je predvsem pravica pozitivnega statusa: država jo mora zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za to, da se z ustavno skladnim izvajanjem te ureditve pravica uresničuje tudi v posamičnih postopkih oblastnega odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Organi, ki odločajo, pa se morajo v postopkih odločanja vzdržati ravnanj, ki pomenijo poseg v to pravico.

3Iz ustavnosodne presoje US izhaja, da je enako varstvo pravic ustavna pravica procesnega značaja. Če pri presoji ustavne pritožbe ugotovi, da je bila v postopku ta pravica kršena, US odločitev, izdano v takšnem postopku, razveljavi oziroma odpravi, pri tem pa ne ugotavlja, ali je kršitev te pravice imela kakšen vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Mogoče je reči, da so v dosedanjem delu US ustavni pritožniki najpogosteje uspeli ravno s pritožbami, kjer so zatrjevali kršitev te človekove pravice.