Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

1Ta pravica se nanaša na tujca ali državljana RS, pripadnika neslovenske narodne skupnosti. Vsakdo ima s to določbo zagotovljeno pravico, da ohranja svojo narodno in kulturno identiteto, saj gre za univerzalni civilizacijski temelj sožitja med ljudmi in izraz individualne svobode, povezano z določbami 35. in 39. člena. Po tej določbi lahko vsakdo uporablja svoj jezik in pisavo v medosebnih stikih in v razmerju do drugih. Vendar ta pravica ne velja za specialno urejeno vlaganje vlog in nastopanje v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ker je uporaba jezika in pisave urejena v 62. členu  in  pogojena z načinom, ki ga določi zakon (glej komentar k 62. členu). Zakonsko urejanje  je vezano tudi na določbo 11. člena o uradnih jezikih v RS (glej komentar k 11. členu).

2Glede na navedeno je treba najprej ugotoviti ustavnopravni okvir pravice iz 61. člena, ki ne napotuje na urejanje z zakonom. US je že v OdlUS IV, 37, U-I-299/94, Ur. l. 28/95, o presoji ustavnosti podzakonskega akta glede posvetil na spominskih obeležjih in nagrobnih spomenikih na pokopališču pojasnilo, da je z določbo 61. člena opredeljena individualna svoboda, ki jo je mogoče omejiti le takrat, ko bi bile prizadete pravice drugih, ali če bi bilo to v nasprotju z 11. členom (drugi odstavek obrazložitve v točki B). US je v navedenem primeru opozorilo na povezavo s 35. členom (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Pri pravici iz 61. člena gre tudi za stopnjo demokratičnosti države, ki omogoča izražati narodno identiteto in kulturno različnost, zlasti v okviru najrazličnejših društev in civilnodružbenih skupin. Ta pravica se torej ne manifestira pred državnimi organi, pač pa v vsakdanjem življenju pripadnikov tujih narodov in narodnih skupin.

3Avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti imata v 64. členu še posebej urejeno pravico izražanja narodne pripadnosti in svoje narodne identitete in v povezavi z 11. členom tudi pravico uporabljati svoj jezik in pisavo pred državnimi organi na območjih občin, v katerih živita. Sklop pravic glede izražanja pripadnosti narodni skupnosti temelji tudi na mednarodnih dokumentih, kot so Konvencija za varstvo narodnih manjšin (Ur. l. 4/98), Evropska listina o regionalnih in manjšinskih jezikih (Ur. l. 17/2000) ali bilateralni sporazumi med RS in drugimi državami. Nasploh RS zagotavlja zlasti avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti visoko stopnjo varstva. Prim. več v U-I-380/06-11 z dne 11. 9. 2008 (7, 10. in 11. točka obrazložitve), tako da zagotavlja vsem, tudi pripadnikom teh skupnosti, enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost (prvi odstavek 14. člena), na drugi strani pa jim daje še nekatere posebne (dodatne) pravice (npr. v 64. členu). US je ocenilo, da je ustavno skladno, če zakonodajalec avtohtonima narodnima skupnostma in njunim pripadnikom zagotovi še posebno (dodatno) varstvo (prim. U-I-283/94, Ur. l.  20/98). S to pozitivno diskriminacijo, značilno denimo tudi za invalide, se posameznikom, ki imajo v primerjavi s pripadniki večine določene primanjkljaje, priznavajo posebne pravice, s čimer se izraža demokratičnost družbe oziroma se tako neposredno uresničuje 2. člen o socialni državi. Seveda gredo nekatere pravice, vendar brez državne gmotne podpore, tudi pripadnikom drugih narodov, ki po Ustavi nimajo položaja manjšin. Tako lahko ob različnih slovesnostih in miroljubnih manifestacijah tudi ti uporabljajo svoje narodne simbole. Za ohranjanje svoje narodne identitete lahko ustanavljajo ustrezne organizacije, razvijajo kulturne  dejavnosti, gojijo svoj jezik in odnose z matičnim narodom in s svojo državo. Pomen jezikovnih vezi narodne manjšine z lastnim jezikom je opredeljen tudi v OdlUS VIII, 21, U-I-296/94, Ur. l. 14/99. Gre za pravico do individualne svobode v razmerju do vseh, z omejitvami, ki izhajajo iz drugih ustavnih določb (npr. v povezavi z enakopravno obravnavo po kriterijih rase, spola itd. ali določb o uradnem jeziku, ker bi bile v tem primeru lahko prizadete pravice drugih, tistih, katerih jezik je uradni jezik v RS, če se postopek pred državnimi organi ne bi vodil v njihovem jeziku). Pri izvajanju načina uresničevanja te pravice je treba predvsem izhajati iz ustavnega načela, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina oziroma na določenih območjih tudi italijanščina in madžarščina, prek zakonske ureditve pa je raba vseh jezikov prav tako ustavnoskladno omejena, npr. pri oglaševanju poslovnih ponudnikov (glej komentar k 11. členu).