Blaž Ivanc, 2011

64Vsebina določbe tretjega odstavka 51. člena je izrecna ustavna prepoved prisilnega zdravljenja. Varovana pravna dobrina je svoboda in samostojnost odločanja posameznika v zvezi z uvedbo, načinom izvajanja, obsegom, vsebino ali morebitno opustitvijo medicinskega posega oziroma zdravstvene oskrbe, katere naj bi bil oziroma je (lahko) posameznik deležen. Pri tem ni nujno, da sta medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba namenjena njegovemu zdravljenju oziroma je v njegovo (ne)posredno korist (npr. pri odvzemu organa živemu dajalcu, pri izvajanju javnozdravstvenih ukrepov zaradi varstva ljudi pred nalezljivimi boleznimi).

65Vrednostno izhodišče posebnega ustavnega zagotovila posamezniku glede odločitev o zdravljenju je njegov položaj svobodnega in samostojnega subjekta, ki izhaja iz osebnega dostojanstva, telesne in duševne celovitosti ter ustavnega jamstva osebne svobode vsakega posameznika. Z navedeno določbo Ustava še dodatno prepoveduje obravnavo pacienta zgolj kot »objekta« zdravljenja. Glavni namen ustavnopravnega varstva je torej zagotoviti polno spoštovanje pacientovega osebnega dostojanstva in položaja svobodnega in samostojnega subjekta v postopku zdravljenja. Posameznikova pravica, da svobodno in samostojno odloča o svojem zdravju in o tem, katerim medicinskim oziroma zdravstvenim ukrepom se bo podvrgel, se v ustavni presoji označuje tudi kot načelo prostovoljnosti zdravljenja (prim. OdlUS XIII, 10, U-I-127/01, Ur. l. 25/04; tč. 14).

66Ustavna prepoved prisilnega zdravljenja je po eni strani klasična obrambna pravica posameznika, ki je naslovljena na državo ter pomeni prepoved poseganja države v svobodo posameznikovega odločanja o zdravljenju (človekova pravica negativnega statusa). Posebej je treba opozoriti, da je ustavna prepoved prisilnega zdravljenja tudi človekova pravica pozitivnega statusa, ker od države terja, da dejavno, to je z zakonskimi in drugimi ukrepi, poskrbi za to, da je svoboda posameznikovega odločanja o zdravljenju zagotovljena tudi v razmerju do drugih posameznikov (o varovalni funkciji države več Alexy, s. 410).

67V razmerju do določbe 35. člena, po kateri so varovane telesna in duševna nedotakljivost, zasebnost in osebnostne pravice posameznika, je določba tretjega odstavka 51. člena lex specialis. Samostojno odločanje o zdravljenju predstavlja poseben vidik splošne svobode ravnanja posameznika na področju, ki zadeva njegovo zdravje. S tem, ko zagotavlja dodatno jamstvo svobode ravnanja posameznika glede odločanja o zdravljenju, določba 51. člena ne nadgrajuje le določbe 35. člena, temveč tudi določbo 34. člena, s katero sta varovana osebno dostojanstvo posameznika in njegova varnost.

68Ustavni okvir za izvrševanje pravice do svobodnega in samostojnega odločanja o zdravljenju predstavlja določba 18. člena, ki v prvem stavku postavlja absolutno ustavno prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja. Določba drugega stavka navedene določbe, ki izrecno prepoveduje izvajanje medicinskih ali drugih znanstvenih poskusov brez svobodne privolitve posameznika, je v razmerju do določbe 51. člena lex specialis, če se nanaša na konkretne odločitve posameznika o lastnem zdravljenju in je le-to del izvajanja medicinskega poskusa. Po drugi strani je domet določbe drugega stavka 18. člena širši, ker varuje svobodo odločanja posameznika tudi v zvezi z vsemi drugimi (to je nemedicinskimi) znanstvenimi poskusi na posameznikih. Za presojo dopustnosti izvajanja medicinskih poskusov, ki z vidika konkretnega posameznika ne pomenijo njegovega zdravljenja oziroma niso v njegovo neposredno korist (npr. kadar gre za zdrave posameznike, ki sodelujejo v medicinskem poskusu), sta bistveni obe navedeni določbi, ki sta hierarhično nadrejeni ustavni določbi o svobodi znanstvenega raziskovanja (glej komentar k 59. členu). Zahteva po spoštovanju prvenstva človeškega bitja, po kateri morajo koristi in skrb za človeka prevladovati nad izključno koristjo družbe ali znanosti (2. člen MVCPB), predstavlja objektivni okvir izvajanja posegov z uporabo biologije in medicine. Ustavna določba o nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen) je ustavni okvir za izvrševanje pravice do zdravstvenega varstva.

69Ukrep prisilnega zdravljenja vedno pomeni tudi poseg v telesno in duševno nedotakljivost posameznika, njegovo zasebnost oziroma osebnostne pravice (35. člen), lahko pa vključuje tudi omejevanje osebne svobode (19. člen) in svobode gibanja (32. člen), npr. pri prisilni hospitalizaciji osebe z duševno motnjo ali ukrepu karantene.

70Normativna vsebina tretjega odstavka 51. člena ne more biti omejena ali pogojena z zakonodajalčevo presojo glede vrst, vsebin in obsega pravic, ki jih ureja v sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja (50. člen). Ravno nasprotno, kadar so prisilnim ukrepom zdravljenja povržene osebe, ki so upravičene do posebnega varstva države (npr. osebe z duševnimi motnjami), bo moralo financiranje navedenih ukrepov biti urejeno znotraj zakonskega predpisa, ki ureja obvezno zdravstveno zavarovanje. Gre namreč za način uresničevanja ustavnega jamstva iz 52. člena.