Lovro Šturm, 2002

1Načelo enakosti pomeni eno od temeljnih ustavnih norm. Pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti, tako pri postavljanju kot tudi pri uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Skupaj z načelom pravne države in z načelom socialne države pomeni udejanjanje načela pravičnosti v Ustavi.

2Načelo enakosti je eden najpogostejših razlogov, na katere se sklicujejo stranke pred US. Načelo enakosti pred zakonom postavlja 14. člen. Enako varstvo pravic zagotavlja 22. člen. Z načelom enakosti so povezana tudi nekatera posebna ustavna določila, ki izrecno govorijo o enakosti ali o enakopravnosti: tako 1. odst. 43. člena zagotavlja enakost volilne pravice vsem polnoletnim državljanom. V 3. odst. 49. člena je vsakomur zagotovljen dostop do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. V 1. odst. 53. člena je postavljeno načelo o enakopravnosti zakoncev. V 2. odst. 54. člena so otrokom, rojenim zunaj zakonske zveze, zagotovljene enake pravice kakor otrokom, rojenim v njej. V 2. odst. 7. člena je postavljeno načelo o enakopravnosti verskih skupnosti. Prepoved neenakopravnosti, ki bi temeljila na razlogih iz 1. odst. 14. člena v vojnem ali izrednem stanju, je določena v 1. odst. 16. člena. Popolno enakopravnost obdolžencev v kazenskem postopku zagotavlja 29. člen. Spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti izrecno prepoveduje 1. odst. 63. člena.

3EKČP v 14. členu določa: “Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.”

4Med drugimi mednarodnimi pogodbami je na prvem mestu Splošna deklaracija človekovih pravic OZN z dne 10. decembra 1948, ki postavlja splošna načela o prepovedi diskriminacije in o zagotavljanju enakosti vseh ljudi.

5US občasno uporablja zapoved enakosti tudi za ustavnosodno presojo o pravičnosti. Na ta način nastopi proti samovoljni in pravno nepravilni uporabi prava. Že Aristoteles razlikuje dve vrsti pravičnosti, v kateri se enakost izraža v dveh različnih oblikah: izravnalna pravičnost (“iustitia commutativa”) in razdeljevalna pravičnost (“iustitia distributiva”). Prva je pravičnost med tistimi, ki so po naravi neenaki, pred zakonom pa enaki. Pomeni absolutno enakost storitve in protistoritve med enakimi pred zakonom, kakršno srečamo predvsem v zasebnopravnih razmerjih. Druga pa pomeni sorazmerno enakost v obravnavanju večjega števila oseb: dodelitev pravic in dolžnosti po meri vrednosti, sposobnosti, potrebnosti – npr. različna davčna obremenitev glede na različno višino dohodka; ali napredovanje uradnikov z vidika let službe in kvalifikacije. Razdeljevalna pravičnost je po svojem bistvu načelo, ki ga je kasneje Cicero imenoval “suum cuique tribuere” (Kaufmann, s. 59–60). Aristoteles izrecno trdi: ni neenakosti, kadar se neenaki obravnavajo v sorazmerju z neenakostjo, ki obstoja med njimi (Politika, knjiga V, 1301 a). Pritožbeni razlog pa je, kadar imajo enaki neenake deleže ali so jim dodeljeni neenaki deleži, ali neenakim enaki deleži (Nikomahova etika, knjiga V, 3, 1131 a), ali če to povemo z drugimi besedami – načelo enakosti zahteva, da je treba osebe, ki so enake, obravnavati enako in da je treba neenake obravnavati različno v sorazmerju z njihovo neenakostjo. Aristoteles zavrača kot zahtevo pravičnosti numerično enakost, namreč da bi vse osebe obravnavali v vseh ozirih na enak način. Obravnavati neenake identično, bi bilo enako nepravično, kakor obravnavati enake različno.

6Udejanjanje načela enakosti in njegova uporaba v pravu zahteva odgovore na vprašanja o tem, katere karakteristike ali pojavne oblike razlikovanja so odločujoče in zakaj; nadalje, kaj je dopustno kot odločujoča razlika, ki upravičuje različno obravnavanje, in končno, katere razloge je moč upoštevati za to, da posameznike obravnavamo različno.

7Sistem človekovih pravic vzpostavlja pravnosistemsko povezavo med svobodo in enakostjo, ki gresta vsakemu človeku kot osebi in ne šele na podlagi pripadnosti nekemu družbenemu razredu ali skupini (Isensee/Kirchhof, Band III, s. 35). Posredna vloga načela enakosti je, da prispeva k zviševanju svobode (Tribe, s. 1436). Upravičenci do temeljnih svoboščin so upravičeni tudi do udeležbe pri državnih storitvah, torej tudi v primerih, kadar država ne zagotavlja samo svobode kot take, ampak tudi ustvarja pogoje in realne predpostavke za udejanjanje svobode. Ob upoštevanju navedenega postanejo tudi pravice do enakosti temeljne svoboščine (Isensee/Kirchhof, Band III, s. 137).

8Pri uresničevanju splošne enakosti na področju ekonomskih in socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota zato potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Zakonodajalec bi moral namreč nenehno ustvarjati nove norme in jih prilagajati posebnostim življenjskih položajev vedno večjega števila vedno manjših skupin. Zaradi gostote postajajo norme nepregledne, kar ima za nasledek, da jih upravičenci ne poznajo in jih zato ne uporabijo, na drugi strani pa jih zaradi njihove vsebinske nepopolnosti velikokrat izrabljajo tisti, katerim sploh niso bile namenjene. Dober namen se v praksi sprevrže – namesto enakosti dobimo nepravičnost (Herzog, s. 111–113).

9Pri definiranju pravic, izhajajočih iz načela enakosti, je v okviru ustavnosodne presoje bistvena in prva naloga, da artikulira relevantne oz. za presojo odločujoče kriterije. Iskanje in določitev odločujočih kriterijev ni enostavna naloga. Določiti je treba smisel in pomen ustavnega besedila, postaviti metodološka načela za presojo in oblikovati način preizkušanja enakosti. Enakost in neenakost se v pravu kažeta ne samo v njegovi uporabi, to je v postopkih pred upravnimi in sodnimi organi in v izvajanju prava, ampak tudi v vsebinski enakosti v zakonu samem, ki zadeva pravno varstvo, dano z zakonom ter v zakonskih pogojih za upravičenja do dobrin, pa tudi v razdeljevanju in uživanju dobrin, danih z zakonom.

10Pojem zakonodajalčevega razvrščanja (ali klasifikacije, razvrstitve) je širši od pojma zakonodajalčevega razlikovanja (ali diferenciranja oz. diskriminacije). S tem ko zakonodajalec določi neko klasifikacijo, je ta lahko bodisi razločevalna in pomeni razlikovanje oz. diskriminacijo med enakimi dejanskimi stani ali življenjskimi položaji, lahko pa pomeni tudi upravičeno ali neupravičeno združitev neenakih, različnih dejanskih stanov oz. življenjskih položajev. V primeru neupravičenega združevanja le-teh gre za posredno obliko diskriminacije.

11Načelo enakosti pomeni splošno prepoved arbitrarne oz. samovoljne diskriminacije. Napotilo za vzpostavitev socialnega izravnavanja ne izhaja iz načela enakosti, temveč predvsem iz ustavnega načela socialne države. Z načelom demokratičnosti pa je povezana zahteva po enakosti političnih pravic za vse. V tem pogledu pomeni demokracija enakost v svobodi (Isensee/Kirchhof, Band I, s. 914).

12V skladu s teorijo pravičnosti nemškega avtorja Gustava Radbrucha in njegovo formulacijo načela enakosti (Kaufmann, s. 124) splošno načelo enakosti zavezuje normodajalca, da obravnava bistveno enake primere enako in bistveno neenake različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je prizadeto tedaj, kadar ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje ali pa enako obravnavanje, ali z drugimi besedami, kadar moramo izpodbijano zakonsko določilo označiti kratko malo kot samovoljno. Splošno načelo enakosti je v tem smislu treba razumeti kot splošno prepoved samovolje oz. arbitrarnosti, kot prepoved samovoljnega neenakega obravnavanja. Taka interpretacija splošnega načela enakosti pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča, katere dejanske stane ali katera življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako ali neenako. Samo tedaj, kadar zakonodajalec prekorači določene skrajne meje svojega prostega preudarka, torej tedaj, kadar enako obravnavanje ni mogoče stvarno upravičiti iz nobenega v obzir prihajajočega zornega kota ali kadar se tako obravnavanje pokaže kot nezdružljivo z zornega kota pravičnosti in je zato samovoljno, gre za ravnanje v nasprotju s splošnim načelom enakosti. Splošno načelo enakosti ne velja samo za zakonodajalca, ampak tudi za izvršno in sodno vejo oblasti.