Blaž Ivanc, 2011

1Ustavna določba o nedotakljivosti človekovega življenja je v ustavnem katalogu pravic in temeljnih svoboščin navedena na prvem mestu. Skupaj z ustavnimi določbami, ki se nanašajo na prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja oziroma ravnanja (18. člen), na pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen), na domnevo nedolžnosti (27. člen), na načelo zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen), na zagotavljanje pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen) in na svobodo vesti s svobodo religije, verskega ali drugega prepričanja (41. člen), je v Ustavi uvrščena v sklop hierarhično najvišjih ustavnih pravic in temeljnih svoboščin (glej komentar k 16. členu, ki v drugem odstavku prepoveduje njihovo začasno razveljavitev ali omejitev v vojnem ali izrednem stanju). Med navedenimi pravicami in temeljnimi svoboščinami ima pravica do življenja poseben položaj. Ne da bi bila učinkovito zagotovljena, je namreč uživanje ostalih pravic in temeljnih svoboščin posameznika nemogoče. S pravico do življenja je v svobodni in demokratični družbi varovana ena od vrhovnih ustavnih dobrin, to je človekovo življenje. Idejni temelj pravice do življenja je prepričanje, da je človekovo življenje sveto in zato nedotakljivo. V ontološkem smislu je prvobitna pravica človeškega bitja pravica do lastnega obstoja (prim. Mathieu, s. 11). V povezavi s pravico do telesne nedotakljivosti (35. člen) in svobodo gibanja (32. člen) je s pravico do življenja v prvi vrsti varovan fizični obstoj človeka kot predpostavke njegovega duhovnega obstoja, osebne svobode in ravnanja nasplòh. Človekovo življenje, fizična in psihična celovitost človeka ter človekovo dostojanstvo tudi po stališču US predstavljajo najvišje ustavno varovane vrednote v hierarhiji človekovih pravic (prim. odločitvi v primerih Up-555/03-41 in Up-827/04-26, OdlUS XV, 92).

2Sprejem Ustave RS je bil, tako kot pred tem sprejem EKČP (prim. Harris, s. 1), zaznamovan s posebnim zgodovinskim poslanstvom, katerega namen je preprečitev (ponovne) vzpostavitve totalitarnega sistema, ki sistematično krši človekove pravice in temeljne svoboščine (prim. U-I-69/92, OdlUS IV, 20, tč. 12-16 in OdlUS III, 33). TUL v uvodnem delu poudarja, da Socialistična federativna republika Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Preambula Ustave za svojo podlago izrecno postavlja človekove pravice in svoboščine, medtem ko določba prvega stavka 5. člena izrecno opredeli pozitivno obveznost države RS, da varuje človekove pravice in svoboščine. Kot poseben razlog za uvrstitev pravice do nedotakljivosti človekovega življenja v katalog z ustavo zajamčenih pravic je moč šteti zgodovinsko izkušnjo z množičnim kršenjem pravice do življenja v času totalitarnega komunističnega režima. Iz Poročila Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v mandatu 2005–2008 izhaja, da je bilo do leta 2008 v RS odkritih 581 lokacij, kjer se nahajajo posmrtni ostanki žrtev množičnih protipravnih odvzemov življenja. US se je v okviru presoje ustavnosti medvojnih in povojnih kazenskih predpisov ter demokratične zakonodaje s področja poprave krivic (t. i. »vojnih« zakonov) soočilo s pojavom zlorabe oblasti, ki je vključeval tudi posamične in množične protipravne odvzeme življenja (glej pregled sodne prakse US).

3Pitamic poudarja, da je pravica človeka do obstoja, to je do življenja, naravnopravna pravica, ki ima preddružben in preddržaven značaj. Za družbo je človeško življenje prvobitna vrednota, saj brez njega družba niti ne more nastati. »Če imamo za pravno osebo tistega, ki je nositelj kake pravice, stopa človek kot nositelj naravne pravice do življenja kot oseba v družbo; zato je za pozitivno pravo osebnost človeka, vsaj kar se tiče pravice do življenja, že vnaprej dana. Zato je suženjstvo, ki zanika to pravico, proti naravnemu pravu.« V obliki prava postavljena norma, ki bi načeloma zanikala pravico do življenja, ne bi mogla biti pravna norma, saj bi nasprotovala osnovam prava (Pitamic, s. 199 in 197). S pomočjo pravno-dogmatične razlage pomena pravice do življenja je Pitamic že leta 1943 (to je med okupacijo Slovenije v času 2. svetovne vojne!) z vidika svoje teorije prava podal kritiko pojava uzakonjenega neprava, ki ga je tri leta pozneje v odmevni razpravi Zakonsko nepravo in nadzakonsko pravo razčlenil Gustav Radbruch (Radbruch, s. 271–281). Z vidika vrednostnega sistema Ustave RS je posebej pomembna sistematična in najtesnejša povezava med pravico do življenja in ustavnim varstvom človekovega dostojanstva kot nosilnega ustavnega načela oziroma hierarhično najvišje ustavne vrednote, ki pomeni vrednostno izhodišče temeljnih pravic. Pravica človeka do življenja je namreč bistvena in nosilna prvina varstva človekovega dostojanstva (glej komentar k določbi 34. člena, ki opredeljuje pravico do osebnega dostojanstva in varnosti). Človekovo življenje je nujna in hkrati že zadostna predpostavka varstva dostojanstva človeške osebe kot vrhovne ustavne vrednote in ideje.

4Iz absolutne vrednosti človeške osebe izhaja zahteva po nedotakljivosti človekovega življenja, ki predstavlja enotno in nedeljivo pravno dobrino ter posledično ne dopušča omejujočega oziroma negativnega vrednotenja življenja posameznika, ki bi le-tega npr. zaradi njegove rasne pripadnosti, političnega prepričanja, verskega ali nazorskega prepričanja, telesnega ali duševnega stanja, socialnega položaja, spolne usmerjenosti ipd. opredeljevalo za manj koristnega oziroma manj vrednega od življenja drugih ali sploh nevrednega življenja (Ivanc, s. 19). Ustava zapoveduje enako vrednotenje življenja vseh posameznikov in nasprotuje pojmovanju človeka kot sredstva. Človek je subjekt pravic in temeljnih svoboščin ter ga ni dopustno zvesti na raven objekta oziroma stvari. Tako so denimo nedopustni tisti posegi v pravico do življenja, kjer bi se življenja nekaterih ljudi, npr. potnikov ugrabljenega letala, žrtvovala za rešitev življenj drugih potencialno ogroženih ljudi, saj bi s tem država nedolžne letalske potnike obravnavala kot sredstvo in ne kot subjekte s človeškim dostojanstvom in neodtujljivimi pravicami. Iz besedila določbe 17. člena, ki govori o »nedotakljivosti« človekovega življenja, jasno izhaja zahteva po kategorično pozitivnem vrednotenju človekovega življenja. Pravica do življenja je prirojena pravica posameznika in je z njim tesno povezana. Ni je mogoče niti prenašati niti se ji odpovedati. Pravica do življenja ne more predstavljati podlage za pravico do smrti, ki je njeno vsebinsko nasprotje. Določba 17. člena torej posamezniku ne daje »razpolagalne« pravice nad svojim življenjem, ki bi npr. državo obvezovala, da posamezniku pomaga pri samomoru.

5V primerih nasilja nad posameznikom, kateremu je kakorkoli omejena prostost, ki ima za posledico njegovo smrt, je s pravico do življenja povezana tudi pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz določbe 21. člena. Pravica do življenja je povezana tudi z ustavno pravico do zdravstvenega varstva iz določbe 51. člena, in sicer glede pozitivne obveznosti države, da na svojem ozemlju posameznikom zagotovi pravočasen in učinkovit dostop do storitev nujne medicinske pomoči in nujnega zdravljenja pri tistih poškodbah in boleznih, ki so za posameznika življenjsko nevarne. Zato ZPacP v drugem odstavku 6. člena pravico dostopa do nujne medicinske pomoči postavlja na raven absolutne pravice, ki je ni mogoče pogojevati z ničimer. Vidik njene časovne dostopnosti je zakonodajalec uredil v drugem odstavku 14. člena, ki določa, da je nujno zdravstveno pomoč treba opraviti takoj.

6Teorija opozarja še na dodatni vidik pravice do življenja, s katerim je varovan ekonomski vidik obstoja posameznika (Maunz, Durig, s. 92). V dveh primerih, v katerih je US ugotovilo neustavnost določb ZDoh in ZIZ zaradi posega zakonodajalca v eksistenčni minimum posameznika kot davčnega zavezanca oziroma dolžnika (U-I-19/94, Ur. l. 68/96, in. U-I-339/98, Ur. l. 11/99, OdlUS VIII, 13), bi sodišče lahko svojo presojo oprlo tudi na določbo 17. člena, vendar je odločitev oprlo zgolj na določbe o pravici do socialne varnosti (50. člen) v povezavi z načelom socialne države (2. člen), na določbe o pravicah in dolžnostih staršev (53. člen), o svobodi odločanja o rojstvu otrok (55. člen) in pravicah otrok (56. člen), ter v zadnje navedeni odločitvi tudi na določbo, ki jamči osebno dostojanstvo in varnost (34. člen).

Razmerje ustavne določbe do mednarodnih instrumentov varstva človekovih pravic

7V mednarodnih instrumentih varstva človekovih pravic ima varstvo pravice do življenja osrednje mesto. Temeljni standardi njenega varstva v mednarodnem pravu so npr. vsebovani v: določbi 3. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, določbi 6. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, določbi 2. člena EKČP, določbi 2. člena Listine EU o temeljnih pravicah, določbi 4. člena Ameriške konvencije o človekovih pravicah in določbi 4. člena Afriške listine o človekovih in ljudskih pravicah. Posebna zagotovila so dana tudi v okviru mednarodnega humanitarnega oziroma kazenskega prava (Ženevske in Haaške konvencije ter Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča). Iz mednarodne prakse, določb nacionalnih ustav ter različnih mednarodnih instrumentov izhaja, da je pravica do življenja del običajnega mednarodnega prava oziroma predstavlja splošno načelo mednarodnega prava.

8Splošna deklaracija o človekovih pravicah pravico do življenja zagotavlja v določbi tretjega člena: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ureja pravico do življenja v določbi šestega člena:

»1. Vsak človek ima prirojeno pravico do življenja. Ta pravica mora biti z zakonom zaščitena. Nikomur ne sme biti življenje samovoljno vzeto.

2. V državah, v katerih smrtna kazen ni odpravljena, se sme smrtna obsodba izreči le za najhujše zločine, v skladu z zakonodajo, ki je bila v veljavi takrat, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno; sodba tudi ne sme biti v nasprotju z določbami tega Pakta in ne s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida. Ta kazen se sme izvršiti samo na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo je izreklo pristojno sodišče.
3. Kadar pomeni odvzem življenja zločin genocida, velja, da nobena določba tega člena ne daje državi, ki je pogodbenica tega Pakta, pravice, da bi se kakorkoli odtegnila katerikoli obveznosti, ki jo je prevzela po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida.
4. Vsakdo, ki je obsojen na smrt, ima pravico prositi za pomilostitev ali nadomestitev kazni. Amnestija, pomilostitev ali nadomestitev smrtne kazni se smejo dovoliti v vseh primerih.
5. Smrtna kazen se ne sme izreči za zločine, ki so jih storile osebe, ki še niso dopolnile 18 let, in ne izvršiti nad nosečnicami.
6. Nobena določba tega člena ne sme biti vzeta kot razlog za odlaganje ali preprečitev odprave smrtne kazni v katerikoli državi pogodbenici tega Pakta.«

9Z Drugim fakultativnim protokolom k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah (Resolucija Generalne skupščine ZN 44/128 z dne 15. decembra 1989) je bilo zagotovljeno doslednejše uživanje pravice do življenja. Navedeni protokol namreč države pogodbenice zavezuje k odpravi smrtne kazni: »1. Nihče, ki je v sodni pristojnosti države pogodbenice tega Protokola, ne sme biti usmrčen. 2. Vsaka država pogodbenica mora v skladu s svojo pristojnostjo sprejeti vse potrebne ukrepe za odpravo smrtne kazni.« (1. člen)

10Opozoriti velja tudi na razlago Odbora za človekove pravice, ki je kot strokovno telo znotraj OZN pristojno za spremljanje izvajanja MPDPP ter obravnavo sporočil (pritožb) posameznikov glede kršitve MPDPP. Odbor je v priporočilu iz leta 1982 opozoril, da je treba pravico do življenja razumeti bistveno širše in sicer tako, da državam nalaga tudi pozitivno obveznost sprejeti vse možne ukrepe (npr. na področju izboljšanja prehrane in obvladovanja širjenja nalezljivih bolezni), s katerimi se zmanjšuje umrljivost otrok in povečuje pričakovana življenjska doba. Posebej je odbor poudaril dolžnosti držav, da si prizadevajo za odvrnitev nevarnosti vojne, zlasti jedrske vojne, za preprečitev dejanj genocida in drugih pojavov množičnega nasilja, ki vodijo do samovoljnega ubijanja ter za preprečevanje prisilnih izginotij. Progresivni razvoj razumevanja pravice do življenja mora težiti k popolni odpravi smrtne kazni v vseh okoliščinah. Široka razlaga pravice do življenja poudarja tudi njeno povezanost s pravico do miru, s pravico do varnega in zdravega okolja ter s pravico do razvoja. (General Comment No. 6: The Right to life (Art. 6), Human Rights Committee, 30. 4. 1982, 16th Session, par. 5).

11Ustavodajalec se je pri sprejemanju nove Ustave v veliki meri opiral na katalog pravic in temeljnih svoboščin iz EKČP, h kateri je Slovenija pristopila leta 1994. Pravico do življenja je EKČP najprej opredelila v določbi prvega odstavka drugega člena: “1. Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen.« Drugi stavek prvega odstavka 2. člena EKČP je bil pozneje za večino držav članic Sveta Evrope vsebinsko preoblikovan s sprejemom Protokolov 6 in 13 k EKČP (podrobneje o tem v nadaljevanju). Določba drugega odstavka drugega člena EKČP opredeljuje primere, v katerih gre lahko za dopustne posege v pravico do življenja: »2. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile:

(a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem,

(b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost,

(c) pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo.«

10. Katalog pravic in temeljnih svoboščin EKČP se začenja z opredelitvijo pravice do življenja, ki ji v sistemu EKČP pripada položaj najbolj temeljne človekove pravice. Njen vrhovni položaj je razviden tudi iz 15. člena EKČP, po kateri se uvršča med človekove pravice, ki jih ni mogoče omejevati niti v času vojne ali ob drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda (»non-derogable rights«). Drugi odstavek 15. člena EKČP dopušča poseganje v pravico do življenja le v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj. Pravica do življenja, skupaj z določbo 3. člena EKČP, predstavlja eno od temeljnih vrednot demokratičnih družb v okviru Sveta Evrope. Zato je treba dopustnost posegov v pravico do življenja na podlagi drugega odstavka 2. člena EKČP razlagati posebej ozko. Navedena določba EKČP državam pogodbenicam nalaga obveznost, da se vzdržijo posegov v življenje, in obveznost sprejetja ukrepov, potrebnih za učinkovito varstvo pravice.

12EKČP je služila tudi kot izhodišče za oblikovanje in sprejem Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: MLP – Listina), ki se uporablja za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije (51. člen MLP – Listine). Že primerjava besedila določb drugega člena EKČP in drugega člena MLP – Listine pokaže, da je v slednji pravica do življenja opredeljena manj izčrpno: »Vsakdo ima pravico do življenja.« MLP – Listina v besedilu 2. člena ne opredeljuje posebej obveznosti držav pogodbenic, da človekovo življenje zavarujejo z zakoni. Zlasti opazna razlika je v tem, da 2. člen MLP – Listine izrecno ne opredeljuje izjem, v katerih je dopustno posegati v pravico do življenja. Sicer pa drugi odstavek 2. člena MLP – Listine sledi 13. Protokolu k EKČP v tem, da brezpogojno prepoveduje smrtno kazen v vseh okoliščinah: »Nihče ne sme biti obsojen na smrtno kazen ali usmrčen.« V katalogu pravic in temeljnih svoboščin MLP – Listine je pravica do življenja uvrščena za 1. členom, ki zagotavlja nedotakljivost človekovega dostojanstva. Skupaj s pravico do osebne celovitosti, s prepovedjo mučenja, nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in s prepovedjo suženjstva ter prisilnega dela sta navedeni določbi uvrščeni v 1. poglavje MLP – Listine, ki ima naslov »Dostojanstvo« in ureja najpomembnejše temeljne pravice. Kljub razlikam v besedilu določb EKČP in MLP – Listine, ki se nanašata na pravico do življenja, določbe drugega člena MLP – Listine ni mogoče razlagati tako, da zagotavlja ožje ali okrnjeno varstvo pravice do življenja. Vprašanje obsega pravic in načel ter njihove razlage urejata določbi 52. in 53. člena MLP – Listine. Pravice iz MLP – Listine, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, je po določbi tretjega odstavka 52. člena MLP – Listine treba razlagati tako, da sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP, pri čemer lahko po pravu EU uživajo tudi širše varstvo. Glede zagotovljene ravni varstva je pomembno tudi razlagalno pravilo iz določbe 53. člena MLP – Listine, po kateri je nedopustno katerokoli njeno določbo razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali so vse države članice, predvsem EKČP ter ustave držav članic. Omeniti je treba, da je treba pri ugotavljanju ravni varstva upoštevati tudi sodno prakso ESČP in Sodišča EU. Glede varstva človekovega življenja daje MLP – Listina še posebno jamstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve posameznika državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. V navedenih primerih je ukrep odstranitve, izgona ali izročitve nedopusten (drugi odstavek 19. člena).

13Režim omejevanja pravice do življenja iz 2. člena MLP – Listine je opredeljen z določbo prvega odstavka 52. člena MLP – Listine, ki za vsako omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin iz Listine vsebuje tri temeljne zahteve: 1) Predpisano mora biti z zakonom; 2) Spoštovati mora bistveno vsebino omejevanih pravic in svoboščin; 3) Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Omejevanje pravice do življenja je dopustno le izjemoma in ob najstrožji razlagi navedenih pogojev, pri čemer je treba posebej upoštevati pomen načela nedotakljivosti človekovega dostojanstva. Izraz razlage pravice do življenja v luči pomena človekovega dostojanstva je prepoved obsodbe na smrtno kazen oziroma izvajanja usmrtitev iz drugega odstavka 2. člena MLP – Listine. V tem delu je pravica do življenja absolutna pravica, ki je ni dopustno omejevati.

14Učinkovito varstvo človekovega življenja (npr. ranjencev) je bila ena od osrednjih zahtev mednarodnega humanitarnega prava že v začetku njegovega nastajanja (Boisson de Chazournes in Sands, s. 321), npr. ob sprejemu prve Konvencije o izboljšanju usode vojakov, ranjenih v vojni, ki je bila podpisana v Ženevi leta 1864 (o poznejših mednarodnih sporazumih, zlasti Haaških in Ženevskih konvencijah podrobneje Tomšič, s. 12 in nasl.). Štiri Ženevske konvencije iz leta 1949 se nanašajo na posebne skupine varovanih oseb: 1. na ranjence in bolnike oboroženih sil v vojni, 2. na ranjence, bolnike in brodolomce oboroženih sil na morju, 3. na vojne ujetnike in 4. na civilne osebe, ter izrecno prepovedujejo umor oziroma postopke, ki ogrožajo življenje (glej določbo skupnega 3. člena Ženevskih konvencij I, II, III in IV ter Drugega dopolnilnega protokola). Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948 ureja genocid kot najhujšo obliko hudodelstev, pri čemer njene določbe sodijo v okvir ius cogens ali peremptornih norm mednarodnega prava (Cassese, s. 338). Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča (v nadaljevanju: Statut) kot osrednji instrument sodobnega mednarodnega kazenskega prava določa pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča za najtežja hudodelstva, ki zadevajo mednarodno skupnost kot celoto ter inkriminira posege v človekovo življenje v sklopu vrste hudodelstev. V okviru hudodelstva genocida je inkriminirano pobijanje pripadnikov neke narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine, katerega namen je le-to v celoti ali delno uničiti (6. člen Statuta, tč. a). Inkriminirano je tudi naklepno izpostavljanje take skupine življenjskim razmeram, ki privedejo do njenega popolnega ali delnega uničenja, npr. z izstradanjem (6. člen Statuta, tč. b), in uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini (6. člen Statuta, tč. d). Umor, iztrebljanje in prisilno izginotje oseb so primeri dejanj, ki – če so sestavni del velikega in sistematičnega napada na civilno prebivalstvo ob vednosti storilca, da gre za tak napad – sodijo med hudodelstva zoper človečnost (7. člen Statuta, tč. a, b in i). Najbolj obsežno so protipravni posegi v človekovo življenje vključeni v določbo o vojnih hudodelstvih (8. člen Statuta, drugi odstavek tč. a) i, viii; tč. b) i-vii, ix-xi, xvii-xx, xxiii-xxvi; tč. c) i, iii, iv; tč. e) i-iv, vii, ix, xi). V mednarodnem pravu pravica do življenja ni samo del običajnega mednarodnega prava, temveč je del jus cogens. Prav v okviru navedenih hudodelstev je pravica do življenja varovana kot del kogentnih norm mednarodnega prava človekovih pravic. Priznavanje pravice do življenja kot dela jus cogens ima zavezujoč učinek tudi za države, ki niso pogodbenice MPDPP (ali drugih regionalnih konvencij), ter vzpostavlja pravilo o nedopustnosti njenega omejevanja (Ramcharan, s. 15). Meddržavno sodišče v Haagu je v svetovalnem mnenju o grožnji in uporabi jedrskega orožja zavzelo stališče, da mora biti pravica do življenja tudi v primeru vojne zagotovljena v skladu z načelom lex specialis, to je v okviru pravil, ki se uporabljajo v primeru vojnih spopadov in državam prepovedujejo samovoljno poseganje v navedeno pravico v skladu s testom vojaške nujnosti, kar pa je nižji standard varstva kot v mednarodnem pravu človekovih pravic, kjer se dopustnost ukrepa presoja s testom sorazmernosti (The Legality of the Threat or Use of Nuclear Weapons, I. C. J. Reports, 1996 (I), s. 240, par. 25). V svetovalnem mnenju o pravnih posledicah gradnje zidu na zasedenem palestinskem ozemlju (Legal Consequences of the Construction of a Wall in the Occupied Palestinian Territory, Advisory Opinion, I. C. J. Reports, 2004, p. 134, par. 25, 122) pa je Sodišče ugotovilo, da so navedena ozemlja pod izraelsko jurisdikcijo in da mora zato Izrael spoštovati tudi obveze, ki izhajajo iz MPDPP in iz Konvencije o otrokovih pravicah (razen 9. člena MPDPP, za katerega je Izrael uveljavil izjemo).

15Z vidika varstva pravic otroka je treba opozoriti še na 6. člen Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP), ki določa, »da ima vsak otrok neodtujljivo pravico do življenja« (1. odst.) ter države podpisnice konvencije obvezuje, da »v največji možni meri zagotovijo otrokovo preživetje in razvoj«. (2. odst.) V preambuli se KOP inter alia sklicuje in povzema besedilo Deklaracije o otrokovih pravicah ter poudarja, da »otrok zaradi telesne in duševne nezrelosti potrebuje posebno varstvo in skrb, vštevši ustrezno pravno varstvo, tako pred rojstvom kot tudi po njem«.

16Pomembno dopolnitev varstva po EKČP je v okviru Sveta Evrope pomenil sprejem Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine s pripadajočimi protokoli (MVCPB), ki izhaja iz pomena dostojanstva človeške osebe in katere namen je zagotoviti spoštovanje človeka kot posameznika in kot pripadnika človeške vrste na področju biomedicine. Izraz zahteve po spoštovanju absolutne vrednosti človeka in varstva njegovega dostojanstva je določba 2. člena MVCPB o prvenstvu človeškega bitja v razmerju do koristi družbe ali znanosti. Navedeno zahtevo ali načelo ponavljata tudi Dodatni protokol glede biomedicinskih raziskav (3. člen) in Dodatni protokol glede genetskega testiranja za zdravstvene namene (3. člen). V luči načela o prvenstvu človeškega bitja, ki že ab initio prepoveduje postváritev človeškega bitja, je treba razlagati vse ostale določbe konvencije. MVCPB prepoveduje ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne namene in kloniranje. Zahteva tudi vzpostavitev ustreznega varstva zarodka, kadar zakon dopušča raziskave na zarodkih zunaj materinega telesa (in vitro).