Tone Jerovšek, Polonca Kovač, 2011

1Ta določba ima več razsežnosti. Najprej določa, da je uradni jezik v RS slovenščina. To pomeni, da morajo v uradnem jeziku poslovati vsi državni organi (upravni, sodni in drugi), organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter izvajalci negospodarskih in gospodarskih javnih služb, kadar kot javnopravni subjekt stopajo v oblastna in druga razmerja s posamezniki in pravnimi osebami. Uradni jezik je jezik, v katerem se vodijo postopki sprejemanja predpisov in drugih splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil, v tem jeziku se ti akti po sprejemu tudi objavijo. Prav tako se v uradnem jeziku vodijo in izdajajo akti v posamičnih upravnih in sodnih ter drugih uradnih postopkih, objavljajo javni razpisi, objave, pozivi, vodijo uradne evidence in izvajajo materialna druga dejanja, izvajajo javnoveljavni programi v zdravstvu, šolstvu itd. Dolžnost poslovanja v uradnih jezikih je hkrati pravica vsakogar, da to od državnih in drugih organov zahteva.

2Na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, sta uradni jezik tudi  italijanščina ali madžarščina; to pomeni poleg slovenščine in ne namesto nje. Neposredno na podlagi Ustave imamo torej tri uradne jezike, od tega dva na omejenem določenem območju. Občin, kjer živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je glede na njihovo skupno število razmeroma malo. Po zakonski oziroma statutarni ureditvi so bile leta 2010 od 210 občin le tri, v katerih je bil uradni jezik tudi italijanščina, in pet, v katerih je bil uradni jezik tudi madžarščina. Toda italijanščino oziroma madžarščino morajo upoštevati v povezavi z 62. členom in zakonsko ureditvijo tudi organi, ki delujejo izven teh občin. To velja npr. kadar pripadniki italijanske ali madžarske skupnosti uveljavljajo pravice, ki bi jih lahko v zadevnih občinah ali ob odpravi omejene krajevne pristojnosti po celi državi ali če uveljavljajo svoje pravice sprva na območju zadevnih občin, nato pa prek pravnih sredstev izven njih (gl. komentar k 62. členu). 64. člen pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti opredeljuje podrobneje, pri čemer npr. izpostavlja tudi dolžnost ne le države in občin, ampak drugih nosilcev oblasti, da določbe ustave o rabi italijanščine oziroma madžarščine (in denimo soglasja predstavnikov narodnih skupnosti pri sprejemu aktov, ki zadevajo uresničevanje v Ustavi določenih pravic in položaja zgolj narodnih skupnosti) upoštevajo pri izdaji splošnih in posamičnih aktov oziroma drugih oblikah izvajanja pristojnosti.

3Na opredelitev uradnega jezika v Sloveniji ne vpliva včlanitev RS v EU. Tako v uradnem poslovanju v Sloveniji državljani EU oziroma držav članic EU ne morejo nastopati v njihovih uradnih jezikih, enako velja za zastopnike (predvsem tuje odvetnike). Posebnosti pa so možne na podlagi zakonodaje EU (npr. v davčnem postopku je lahko po ZDavP-2 zaprosilo za mednarodno pomoč podano v tujem jeziku). Kljub članstvu v EU se namreč država ne odpove suverenosti določitve nacionalnega jezika oziroma jezikov kot uradnih na svojem območju. Prim. OdlUS IX, 141, Up-43/96 z dne 30. 5. 2000, kjer je US poudarilo razumevanje 11. člena kot odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti (11. točka obrazložitve). Še več, pred organi EU je po praksi SEU (npr. zadeva C-161/06, Skoma-Lux sro proti  Celní ředitelství Olomouc z dne 11. 12. 2007) zaradi pravne varnosti in enakega obravnavanja uradni jezik članic in v članici delujočih oseb zaščiten tako, da se obveznosti, vsebovane v skupnostni ureditvi, ki ni bila objavljena v Uradnem listu EU v jeziku nove države članice, ta jezik pa je eden od uradnih jezikov EU, ne morejo uveljavljati zoper posameznike v tej državi. Na podlagi prava Skupnosti je lahko drugače zgolj v izjemnih primerih, v katerih so sprejeti zlasti represivni upravni ukrepi ali sodne odločbe, s katerimi so kršene temeljne pravice, kar morajo v teh okvirih ugotavljati pristojni nacionalni organi. Po sodbi v zadevi C-233/08, Milan Kyrian proti Celní úřad Tábor, Ur. l. C 063, objava dne 13. 3. 201, mora biti izvršilni naslov za izterjavo – da bi njegov naslovnik lahko uveljavljal svoje pravice – temu vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. Za zagotovitev upoštevanja te pravice mora nacionalno sodišče uporabiti svoje nacionalno pravo in pri tem poskrbeti za zagotovitev polnega učinka prava Skupnosti.

4Če pa gre za posameznika, ki ne zna uradnega jezika, zanj nastopi pravica iz 62. člena, ki – drugače kot 11. člen – dalje napotuje na zakonsko ureditev. Raba jezika, ki ga oseba razume, čeprav ni uradni jezik, pomeni enako varstvo pravic in pravico do obrambe po 6. členu EKČP. Zato mora organ posamezniku v postopku po OdlUS VI, 73, Up-147/96 z dne 13. 3. 1997 (8. točka obrazložitve), dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. To pravico imajo vsi udeleženci postopka s priznanim pravnim interesom ne glede na status državljanstva. 62. člen določa, da  ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo tako, kot to določa zakon. Pri tem zakonska ureditev praviloma loči med pravico rabe svojega neuradnega jezika oziroma pravico do tolmača na eni strani in breme plačila stroškov prevoda oziroma tolmača na drugi strani. ZUP denimo določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Če pa vloga ni vložena v uradnem jeziku, organ ravna tako, kot je predpisano za ravnanje z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo. Zato  se zahteva dopolnitev vloge ali njen prevod; če pa je vložnik v tem smislu in odrejenem roku ne dopolni, se jo zavrže in se ne spušča v vsebinsko presojo (62. in 67. člen ZUP). Podobno določa ZPP, kar potrjuje kot skladno z 11. in 62. členom tudi sodna praksa. Na podlagi 6. člena ZUstS se v postopku pred US, glede na pravno naravo zadeve, smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. Če v obravnavani zadevi pobudnik tudi na izrecno zahtevo sodišča, opozorjen na pravne posledice, svoje vloge ne pošlje v slovenskem jeziku oziroma je ne predloži v prevodu, sodišče vlogo zavrže, ker ne gre za zadevo, v kateri bi bil pritožnik upravičen do uporabe svojega jezika po zakonu. Tudi drugi zakoni, ki urejajo državno ureditev ali postopke pred organi in sodišči, določajo, kdaj je posameznik upravičen do rabe svojega jezika in v kakšni meri. Po praksi ESČP (npr. sodba v zadevi 9303/02 Varacha proti Sloveniji z dne 9. 11. 2006) velja enako, saj za kavtelo poštenega postopka zadošča, da se stranko v postopku seznani s pravicami glede jezika in ji omogoči sodelovanje v jeziku, ki ga razume.

5V pojmovni okvir uradnega slovenskega jezika in jezika obeh narodnih skupnosti  moramo uvrstiti tudi  latinično pisavo slovenščine. Enako velja za zaznavne oblike za slepe in slabovidne, saj morajo (procesni) zakoni na podlagi 11. in 62. člena omogočiti neposredno udeležbo slepih, slabovidnih, gluhih, gluhonemih in gluhoslepih strank v postopkih (glej komentar k 62. členu).