Lovro Šturm, 2002

1Državljanstvo pomeni pravno razmerje med posameznikom in državo, v kateri živi. Pravni red veže na državljanstvo pomemben del človekovih pravic. Že ustava sama priznava nekatere človekove pravice le državljanom. Le državljanom gre tako volilna pravica (43. člen, z izjemo 3. odstavka), pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (44. člen), pravica do peticije (45. člen), pravica do neizročitve tuji državi (47. člen). Le državljanom zagotavlja ustava pravico do socialne varnosti (50. člen), na kar zakonodajalec veže dostopnost stanovanja, različne oblike socialne pomoči itd. Zakonodajalec pomembno omejuje možnost zaposlitve osebam, ki nimajo državljanstva RS. Državljanstvo je pravica, pridobljena s posamičnim upravnim aktom in kot taka, če je pridobljena na ustavni in zakoniti podlagi, uživa varstvo pravne države. Za državljanstvo, s katerim se opredeljuje status posameznika v razmerju do države, je glede na njegovo naravo značilna trajnost. S tega vidika je državljanstvo, ki ga je posameznik pridobil, pridobljena pravica (OdlUS IV, 116, U-I-266/95, Ur. l. 69/95).

2Določbe 12. člena dopolnjuje 2. odst. 5. člena (posebne pravice in ugodnosti Slovencev brez slovenskega državljanstva) in 47. člen (prepoved izročitve). Ustavnopravni položaje tujcev, to je oseb, ki imajo državljanstvo tuje države, in oseb brez državljanstva (apatridi) ureja 13. in 48. člen. Ustavnopravna razmerja in pravice državljanov drugih republik iz nekdanje SFRJ, ki so na dan Plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti RS 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS in so tukaj tudi dejansko živeli, ureja Ustavni zakon z izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – UZITUL.