Tone Jerovšek, 2002

1Ta ustavna določba predstavlja realizacijo in konkretizacijo 1. odst. 23. člena, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ter 120. člena, ki določa, da je proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih funkcij zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij. Ta določba nadalje pove, da je izvršilna oblast – uprava in celoten javni sektor – podvržena neodvisni sodni kontroli zakonitosti njenega odločanja v konkretnih stvareh. S tem je opredeljen ne le medsebojni odnos oblasti, pač pa tudi razmerje posameznika do izvršilne oblasti in njegovo varstvo pred izvršilno oblastjo, ker se stranka in organ odločanja v upravnem sporu pojavljata kot enakopravni stranki. Ustava zagotavlja vsakomur enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah in dolžnostih ali pravnih interesih (22. člen). S tem se preprečuje, da bi se oblastno odločanje v upravi končalo s pritožbo znotraj uprave, ker ne bi bila zagotovljena enakost vsakogar, da o njegovih pravicah odloča sodišče, kot je to v civilnih, kazenskih, nepravdnih in izvršilnih sodnih zadevah. To tudi terja, da so vsa področja sorazmerno enako pravovarstveno zavarovana, tako da je stopnja pravnega varstva na določenem področju primerljiva z drugim področjem, upoštevajoč seveda upravičene razlike glede na področje varstva.

2Ta določba vzpostavlja upravno sodno kontrolo zakonitosti upravnih aktov (1. odst. 157. člena), in če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tudi upravno sodno kontrolo zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odst. 157. člena – generalno sodno varstvo za vse kršitve ustavnih pravic in drugih zakonitih pravic, ki nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva).

3Ustava v tem členu poimenuje sodno varstvo pred upravnimi sodišči upravni spor, ker gre za spor med upravo, ki je izdala dokončni posamični akt, in stranko, ki meni, da ni zakonit. Pod pojmom dokončni posamični akti so mišljeni upravni posamični akti (odločbe in sklepi), ki jih organi državne uprave in drugi državni organi in organi lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil izdajajo o upravnih stvareh, urejenih z materialnimi predpisi z upravnih področij. Vsak upravni akt torej podleže presoji upravnega sodstva, če ni izjemoma predpisano drugo sodno varstvo. Tako drugo sodno varstvo je npr. zagotovljeno pred delovnimi in socialnimi sodišči v pokojninskih in invalidskih upravnih stvareh, pri uveljavljanju socialnih pravic v centrih za socialno delo, v nekaterih delovnopravnih upravnih stvareh. Tak prenos sodnega varstva izven upravnega spora se lahko določi le takrat, kadar posebne okoliščine ali narava upravne stvari terjajo specifično specializirano sodno varstvo. Tudi upravni spor namreč predstavlja specializirano sodno varstvo, ki pa ga je v nekaterih primerih dopustno nadomeščati s posebej specializiranimi sodišči.

4S procesnega vidika pa se zastavlja vprašanje, kakšno pravno sredstvo je upravni spor. Pri obravnavanju ustavnih pritožb v upravnih stvareh se je zastavilo vprašanje, ali je glede na 2. odst. 51. člena ZUstS treba upravni spor šteti za redno ali izredno pravno sredstvo. V času veljavnosti starega ZUS iz leta 1977 je US štelo tožbo v upravnem sporu kot sredstvo, ki je bliže izrednim pravnim sredstvom (npr. v sklepu OdlUS IV, 174, Up-56/95 z dne 6. 10. 1995). Presojajoč to isto vprašanje po uveljavitvi (novega) ZUS leta 1997 pa je US v (sklepu OdlUS IX, 126, Up-261/98, Ur. l. 6/2000) zavzelo stališče, da tožbe v upravnem sporu ni mogoče šteti za izredno pravno sredstvo. To pomeni, da je tožba v upravnem sporu učinkovito sredstvo, s katerim lahko stranka v postopku upravnega spora odvrne oziroma prepreči nepopravljive posledice. To stališče je bilo zavzeto v zvezi s presojo, ali se lahko ustavna pritožba vloži še pred izčrpanjem upravnega spora. Taka opredelitev v upravnem sporu nima posebne teže, ker je na upravni spor treba gledati kot na redno pravno sredstvo, dopustno zoper vsak upravni akt, razen če je zagotovljeno drugo pravno sredstvo, ne glede na njegovo učinkovitost. Upravni spor je torej od uprave – izvršilne oblasti ločena sodna presoja zakonitosti dokončnih upravnih aktov.