Lovro Šturm, 2002

1Po svoji naravi so abstraktne pravne norme, ki jih vsebujejo zakoni, drugi predpisi in splošni akti, pravila ravnanja, ki veljajo za naprej in obsegajo tista pravna razmerja, ki obstojajo ali nastanejo potem, ko so norme začele veljati. Smiselno je mogoče zahtevati od ljudi določeno ravnanje le vnaprej. Iz tega logično izhaja, da pravna norma ne bi smela imeti povratne moči. Proti možnosti retroaktivnega delovanja pravnih norm govori tudi zahteva po pravni varnosti in zahteva po varovanju pridobljenih pravic kot elementov pravne države iz 2. člena. Ker uporaba pravnih norm s povratno močjo nasprotuje namenu pravnih norm in ker praviloma slabi pravni red kot celoto, doktrina uporabo retroaktivnih norm teoretično odklanja. Splošno (toda ne absolutno) prepoved povratne veljave pravnih aktov vsebuje v 1. odst. tudi 155. člen).

2V izjemnih primerih je včasih retroaktivnost pravnih norm lahko sredstvo za vzpostavitev pravičnosti. Če gre za takšno uporabo retroaktivnega delovanja pravnih norm, se da takšna praksa razumeti in upravičiti. Včasih je celo nujna, da se z njo korigirajo nenormalne situacije, ki nastajajo zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem. Zato 2. odst. 155. člena kot izjemo določa, da imajo posamezne zakonske določbe lahko učinek za nazaj, če to določi zakon in če to zahteva javna korist. V nobenem primeru pa s tem ni mogoče posegati v pridobljene pravice.

3Pravna doktrina razlikuje med t. i. “pravo” in “nepravo” retroaktivnostjo. Prava retroaktivnost je podana, kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, to je pred objavo zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti samo začela, temveč so se že začela razvijati in pravno učinkovati. V časovnem pogledu je relevantna točka presoje vedno datum objave zakona.

4Neprava retroaktivnost ali t. i. dejanska retroaktivnost je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še ne zaključeni konkretni dejanski stan, ker tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo varstva zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države. Zato nepravo retroaktivnost obravnava komentar 2. člena.

5V vsakem primeru in izjemoma ima lahko povratno veljavo samo zakon. Podzakonski predpis kot izvedbeni akt sme dopolnjevati zakonsko normo samo tako, da z dopolnjevanjem ne ureja razmerij samostojno (zunaj zakonskega okvira) ali da ne uvaja novih obveznosti. Podzakonski akti zato ne morejo imeti učinka za nazaj (OdlUS IV, 72, U-I-48/95, Ur. l. 58/95).