Lovro Šturm, 2002

1Načelo pravne države (2. člen) zahteva, da so pravne norme javnosti dostopne na obličen način, tako da se prizadeti lahko zanesljivo seznanijo z njihovo vsebino. Ta element pravne države podrobneje ureja 154. člen. Objava zakonov in drugih predpisov pomeni uradno objavo zakonskega besedila oz. besedila podzakonskih in drugih splošnih aktov v za to predpisanem uradnem glasilu. Z objavo začne zakon pravno eksistirati, ni pa še veljaven.

2Objava zahteva natis popolnega zakonskega besedila v uradnem glasilu. Objava predpostavlja izdajo uradnega glasila. Izdaja vpliva na časovno točko za določitev objave. Za datum izida je šteti začetek razpečevanja uradnega glasila. To je običajno dan po dostavi posameznih izvodov poštnemu uradu. Navedba v glavi posamezne številke uradnega glasila dopušča le domnevo za določitev datuma izdaje, ki pa jo je mogoče ovreči npr. pri stavki poštnih uslužbencev.

3Od objave je treba razlikovati ponovno objavo prečiščenega besedila. Pri njej gre le za deklarativno ugotovitev zakonskega besedila, ki vsebine zakona, kar vključuje tudi začetek njegove veljave, ne spreminja. Pozitivno pravo izrecno določa, kje in kako se javno objavljajo zakoni in drugi predpisi. Več o tem glej tč. 3.

4Čeprav je možno, da je začetek ali trajanje veljavnosti neke določene pravne norme posebej določen, velja splošno pravilo, da začno veljati vse abstraktne pravne norme v istem aktu istočasno in se torej normalno ocenjuje časovna veljavnost pravnih norm po veljavnosti akta, ki jih vsebuje. Abstraktne pravne norme vnaprej določijo pravila ravnanja, ki se jih morajo držati državljani, da pa bi se lahko po njih ravnali, jih morajo poznati. V vseh pravnih sistemih je uveljavljeno tudi načelo ignorantio iuris nocet.

5Pravilno objavljanje pravnih predpisov je torej eden glavnih pogojev za začetek veljavnosti abstraktnih pravnih norm. V tem se tudi razlikujejo od konkretnih norm, ki jih je treba sporočiti le prizadetim, to je predvsem strankam v postopku. Rok, ki začne teči z objavo pravnega akta in preneha tedaj, ko prične pravna norma veljati, je vacatio legis, njegov namen pa je omogočiti, da se bodo ljudje seznanili s pravnimi normami.

6Za začetek veljavnosti pravnega predpisa je torej zlasti pomemben dan objave akta, v katerem je izražen, in dolžina vacatio legis, kajti od teh dveh dejavnikov je odvisen natančen čas, ko postane norma pravno obvezna. Pravna norma v posameznih primerih sicer lahko odpravi vacatio legis, vendar je to nesmotrno in sicer tem bolj, čim nižjo stopnjo ima takšen akt v hierarhiji pravnih aktov, zato pri upravnih predpisih nikakor ne bi smeli opuščati vacatio legis. Kot dan objave je treba smatrati dan, ki je označen v uradnem glasilu na naslovni strani. Ta datum navadno ni isti kot dan, ko je bil akt sprejet ali izdan in tudi ni nujno isti kot dan, ko se začne glasilo razpečevati oz. razpošiljati.

7Določba, da akt velja od dneva objave, pomeni, da začne akt veljati z začetkom dne, ki sledi dnevu objave, začetek tega dne pa se določi po ustaljenem načinu za določanje časa. Če je določeno, da začne akt veljati 15. dan po objavi, je dolžina vacatio legis 14 dni. Dneva, ki je označen kot dan izida uradnega glasila, ne štejemo v ta rok. Rok začne torej teči prvi naslednji dan, kar je po našem štetju časa označeno z 0,00 in preneha s pretekom 14. dne, kar označujemo s 24,00, isti trenutek, ki pa ga označujemo z 0,00 15. dne, začne akt veljati.

8Prenehanja veljavnosti predpisov ni vedno enostavno določiti. Zakoni izgube veljavo in prenehajo veljati tedaj, kadar kasnejši zakon izrecno razveljavi prejšnjega. Včasih stari zakoni postanejo obsoletni, če v življenjskih razmerjih, niti po analogiji, ni več mogoče uporabiti zakonskega dejanskega stanu, ki naj bi ga zakon urejal v življenju. Podzakonski predpisi prenehajo veljati, če izgubi veljavo zakon, ki je bil podlaga za njihovo izdajo, razen če ni bila veljavnost takšnih podzakonskih predpisov na podlagi novega zakona izrecno podaljšana do sprejema novih podzakonskih predpisov.

9Zakoni, ki ne veljajo več, se kljub temu v posebnih primerih lahko še uporabljajo. Razloček med pojmoma »uporaba« in »veljava« zakona je uvedlo US pri presoji povojnih kazenskopravnih predpisov, najprej v OdlUS III, 33, U-I-6/93, Ur. l. 23/94 – Uredba o vojaških sodiščih. »Uporaba« je širši pojem od »veljave« zakona, ker se vsi veljavni zakoni lahko uporabljajo, poleg tega pa se smejo skladno z določbo 28. člena Ustave uporabljati tudi zakoni, ki ne veljajo več. Ker se v postopkih za spremembo pravnomočnih obsodilnih sodb uporabljajo predpisi, ki so veljali v času storitve domnevnega kaznivega dejanja, ta uporaba ne more ostati nepodvržena ustavni kontroli, saj je povsem možno, da bi bil določen ne več veljaven predpis, ki bi ga bilo v obnovi kazenskega postopka potrebno uporabiti, v očitnem in hudem nasprotju s slovenskim pravnim redom in z ustavnimi standardi varstva človekovih pravic. Ustavnosodna presoja predpisa, ki formalno ne velja več, se pa še vedno lahko uporablja, je potrebna, če je predpis v nasprotju z veljavnim pravnim redom ter standardi varstva človekovih pravic. Več o teh razlogih glej naprej pod tč. 6.

10Poleg zgoraj prikazane uporabe predpisov, ki so prenehali veljati, pride v poštev uporaba predpisov, ki so prenehali veljati, še tedaj, ko je zaradi nezastarljivih kaznivih dejanj potrebno začeti kazenski postopek. V takih primerih se postopek začne na podlagi predpisa, ki je veljal takrat, to je v trenutku storitve dejanja, čeprav je medtem prenehal veljati in se nadaljuje po veljavnih predpisih. Tako bi bilo mogoče uporabiti v skladu z odločitvijo US v že omenjeni zadevi OdlUS III, 33 tudi – na podlagi te odločitve US – »prečiščeno« Uredbo o vojaških sodiščih za začetek kazenskega postopka proti storilcem nezastarljivih kaznivih dejanj (npr. zoper človečnost in mednarodno pravo), ki so bila storjena na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej do prenehanja njene veljavnosti 31. avgusta 1945.