Janez Čebulj, 2002

1Obramba države je namenjena zlasti zagotavljanju celovitosti in nedotakljivosti državnega ozemlja. Člen 124. v 1. in 2. odst. pooblašča DZ, da z zakonom uredi vrsto, obseg in organizacijo obrambe, pooblašča pa ga tudi za nadzor nad izvajanjem obrambe. Posebnost zakonskega urejanja je zahteva, da mora zakon DZ sprejeti z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.

2Določba 3. odst. 124. člena ne predstavlja samo ustavnopravnega okvira za zakonodajno urejanje vrste, obsega in organizacije obrambe, temveč je njeno besedilo širše. Mirovna politika ter kultura miru in nenasilja sta kriterija normativnega in drugega urejanja oziroma ravnanja vseh državnih organov pri izvrševanju njihovih funkcij, namenjenih ne le obrambi, temveč tudi zagotavljanju varnosti države in njenih prebivalcev. To se je odrazilo že v leta 1993 sprejeti Resoluciji o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti RS (Ur. l. 71/93), ki kot temeljno usmeritev delovanja vseh organov in inštitucij, ki sodelujejo pri zagotavljanju nacionalne varnosti, določa odvračanje nevarnosti na nenasilen način, kadar je to mogoče, z uveljavljanjem mirovne politike ter kulture miru. Takšna usmeritev je logična posledica pojma nacionalne varnosti, opredeljenega v Resoluciji. Po njej je nacionalna varnost stanje, v katerem je zagotovljeno uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, uravnotežen gospodarski, socialni in kulturni razvoj ter uresničevanje drugih življenjskih interesov, delovanje demokratične, pravne in suverene ter ozemeljsko enotne in nedeljive države.

3Obravnavani člen se navezuje na 123. člen, ki obravnava dolžnost sodelovanja državljanov pri obrambi države. Navezuje pa se še na nekatere druge člene Ustave (podrobneje v komentarju k posameznim členom). Najprej na 4. člen, ki je umeščen med splošne določbe, Slovenijo pa opredeljuje kot ozemeljsko enotno in nedeljivo državo. Temu je v bistvu namenjen celoten sistem zagotavljanja nacionalne varnosti, ki vključuje tudi obrambo države. V 92. členu obravnava vojno in izredno stanje: definicijo izrednega stanja, pristojnosti za razglasitev vojnega ali izrednega stanja in za uporabo obrambnih sil, v 102. členu določa, da je Predsednik republike vrhovni poveljnik obrambnih sil. Posredno se nanj navezujejo še nekateri drugi členi Ustave (npr. 42. člen o prepovedi včlanjevanja poklicnih pripadnikov obrambnih sil v stranke), med katerimi pa je gotovo najpomembnejši 16. člen, ki določa, katere človekove pravice in temeljne svoboščine je dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju, kdo lahko to stori ter pod kakšnimi pogoji.