Rajko Pirnat, 2002

1Obravnavani člen skupaj z določbami Ustave o opravljanju državnih nalog v lokalnih skupnostih (2. odst. 140. člena, 2. odst. 141. člena in 1. odst. 143. člena) na ustavni ravni opredeljuje načine izvajanja upravnih nalog države, ki jih torej izvajajo ministrstva, uprava lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.

2Določba 1. odst. tega člena, da naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva, je nenavadno izključujoča, saj bi jo bilo mogoče razumeti zlasti tako, da onemogoča kakršnekoli upravne organe zunaj organizacijske strukture ministrstev. Vendar bi to v celoti preprečevalo decentralizacijo državne uprave, zato je treba to določbo interpretirati glede na čas, v katerem je Ustava nastala, namreč v razmerah, ko je obstajalo veliko število upravnih organov in organizacij, ki so bili sicer del državnega aparata, vendar niso bili podrejeni ministrstvom ali pod neposrednim vplivom nekega ministrstva (v takratni terminologiji sekretariata oz. komiteja). Danes nikakor ni mogoče razumeti te določbe tako, da onemogoča kakršnokoli decentralizirano (npr. v upravnih okrajih) ali od ministrstev ločeno opravljanje upravnih nalog.

3Drugi odstavek, ki ureja javno pooblastilo, je resnična vsebina 121. člena. Urejanje javnega pooblastila je v ustavnih besedilih redkost; javno pooblastilo kot ustavni institut v slovenski Ustavi izhaja iz tradicije prejšnjih socialističnih ustav, ki so veljale na našem ozemlju. Ustava opredeljuje javno pooblastilo kot pravico posameznikov in organizacij, ki niso državni organi, da izvršujejo funkcije uprave. Te funkcije so lahko različne, Zakon o upravi – ZUpr pa jih opredeljuje kot izvršilno funkcijo, upravni nadzor, skrb za izvrševanje javnih služb, pospeševalno funkcijo in servisno funkcijo (členi 8 do 14).

4Na javno pooblastilo se nanašajo tudi številne druge ustavne določbe. Predvsem so to določbe, ki nosilce javnih pooblastil pri izvrševanju javnih pooblastil izenačujejo z državnimi organi in organi lokalnih skupnosti, njihove pravne akte, ki jih pri tem izdajajo, pa izenačujejo s pravnimi akti državnih organov. Tako so poleg 121. člena javna pooblastila omenjena še v 22. členu v okviru ustavne pravice enakega varstva pravic; v 25. členu pri pravici do sodnega varstva; v 26. členu pri pravici do povračila škode; v 153. členu pri določbah o usklajenosti pravnih aktov; v 157. členu pri upravnem sporu; v 159. členu pri varuhu človekovih pravic in v 160. členu pri pristojnosti US. Poleg tega se izrecno nanašajo na javna pooblastila tudi določbe Ustave, ki uporabljajo sintagmo »predpisi in drugi splošni akti« (členi 64, 153 in 155). Čeprav v okviru te sintagme ni navedeno, da gre za splošne akte nosilcev javnih pooblastil, je edina možna razlaga, da gre prav za take akte, saj Ustava dosledno uporablja za splošne akte državnih organov in organov lokalnih skupnosti izraz predpisi (zlasti 154. člen, ki jasno razlikuje državne predpise in predpise lokalnih skupnosti).

5Seveda veljajo za nosilce javnih pooblastil tudi vse druge določbe Ustave, ki urejajo izvrševanje javne oblasti. Zlasti to velja za načelo zakonitosti iz 120. člena (glej OdlUS II, 109, U-I-123/92, Ur. l. 24/93 in 67/93, v kateri je US odločilo, da določba zakona, ki pooblašča nosilca javnih pooblastil za določanje primerov in načina usklajevanja razlik v ravneh pokojnin, uveljavljenih v posameznih obdobjih, ni v skladu z legalitetnim načelom, ki ga določa Ustava v 2. odst. 120. člena in ki velja tudi za nosilce javnih pooblastil) in načelo pravne države iz 2. člena ter iz njega izvedeno načelo sorazmernosti.