Jadranka Sovdat, 2002

1DZ je organ zakonodajne državne oblasti, zato je predstavniško telo državljank in državljanov RS. Ti imajo tudi aktivno in pasivno volilno pravico za volitve poslancev. Sestavlja ga 90 poslancev, pri čemer sta v skladu z določbo 3. odst. 80. člena dva od njih predstavnika italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti. Določba 3. odst. 80. člena predstavlja specialno določbo v razmerju do 3. odst. 64. člena, ki daje med posebnimi pravicami avtohtonima narodnima skupnostima tudi pravico biti zastopani v DZ.

2Določba 2. odst. 80. člena (glej 43. člen) velja le za volitve 88 poslancev, ne pa tudi za volitve obeh poslancev narodnosti. Ti se namreč volijo na podlagi posebne volilne pravice, ki jo imajo pripadniki ob sicer splošni volilni pravici, na podlagi katere volijo skupaj z drugimi državljankami in državljani Slovenije druge poslance splošnega predstavniškega telesa.

3Do dopolnitve tega člena z ustavnim zakonom v letu 2000, s katerim je bil dodan 5. odstavek, je bila ureditev volilnega sistema v celoti prepuščena zakonski ureditvi (4. odstavek). Zato je bila izbira vrste volilnega sistema v celoti stvar politične presoje zakonodajalca. Drugačno stališče je zastopal sodnik Krivic (glej LM k OdlUS V, 12), ki je menil, da je večinski volilni sistem v neskladju z enakostjo volilne pravice.

4Z dopolnitvijo (5. odstavek) je ustavodajalec sam določil temelje volilnega sistema. S tem je zakonodajalcu postavljen natančnejši ustavnopravni okvir, ki zahteva, da uresničevanje volilne pravice za volitve poslancev z zakonom uredi na načelih splošnosti in enakosti volilne pravice, neposrednosti in tajnosti volitev, volilni sistem v ožjem pomenu oziroma delitev mandatov pa na sorazmernem predstavništvu, korigiranem s štiriodstotnim volilnim pragom in z zahtevo po odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom. S tem je ustavodajalec bistveno zožil polje proste presoje zakonodajalca. Volilni prag povzroči, da se glasovi določenega števila volivcev pri ugotavljanju volilnega izida ne upoštevajo. Njegov namen je preprečiti pretirano razdrobljenost parlamenta. Ta bi namreč lahko onemogočila sestavo vlade in s tem bistveno ovirala učinkovito izvrševanje oblasti. Del besedila “pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom” zahteva glasovanje o posameznih kandidatih in ne o listi kot celoti ter pri ugotavljanju volilnega izida upoštevanje števila glasov, ki ga volivci namenijo posameznemu kandidatu. Tako nedvomno iz volilnega sistema izloča t. i. nacionalne liste.

5Drugi del ustavnega zakona v bistvu ne predstavlja ustavnopravne materije, temveč zakonsko. To predvsem pomeni, da zakonodajalec s kasnejšim zakonom (iz 4. odstavka tega člena) lahko vprašanja, ki niso že določena z ustavno materijo (2. in 5. odstavek), uredi tudi drugače.

6Kljub temu, da Ustava formalnopravno ne dela hierarhije med zakoni, pa gre pri zakonu iz 4. odstavka za poseben zakon, za katerega je predpisana najstrožja kvalificirana večina v Ustavi – dve tretjini vseh poslancev –, to je večina, s katero DZ lahko spreminja Ustavo. Zato ne preseneča stališče US, po katerem imajo uzakonjena načela tega zakona takšno moč, da bi z njimi nasprotna ureditev volilnih vprašanj v drugih zakonih, sprejetih z navadno večino, pomenila neskladnost z načeli pravne države. Zastavilo bi se lahko tudi vprašanje nepravilnosti v postopku sprejemanja zakona, če zakonska ureditev kateregakoli vprašanja, ki sodi v volilni sistem, ne bi bila sprejeta z dvotretjinsko večino vseh poslancev. Tak zakon bi bil v neskladju s 4. odstavkom.

7Zakonodajalec mora pri urejanju volilnega sistema upoštevati, da ureja uresničevanje človekove pravice iz 43. člena, zato mora posebej paziti, da ne uzakoni omejitev te pravice, ki ne bi prestale strogega testa sorazmernosti. Nedvomno za volitve poslancev DZ velja tudi določba 3. člena 1. Protokola k EKČP, saj je DZ zakonodajna oblast v državi.