Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb
Janez Čebulj, 2002
1Ustava v 72. členu najprej vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja (1. odst.). Opredelitev življenjskega okolja vsebuje Zakon o varstvu okolja – ZVO, ki v 5. členu opredeljuje okolje kot tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja. Pri tem je naravno okolje sestav prvobitne in po človeku preoblikovane narave, življenjsko okolje pa je del okolja, kjer je vpliv na človeka neposreden. Grajeno in drugo tehnično okolje je po ZVO del okolja le kot dejavnik sprememb okolja. Opredelitev tega, kaj se šteje za zdravo življenjsko okolje oziroma z drugimi besedami, kdaj je glede na človekove vplive na okolje življenjsko okolje še zdravo, je prepuščeno zakonodajalcu.
2V 2. odst. 72. člena Ustava zavezuje državo, da skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen z zakonom določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Ta del 72. člena se tesno navezuje na 67. člen, ki v 1. odst. nalaga zakonodajalcu, da uredi način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je poleg gospodarske in socialne funkcije zagotovljena tudi njena ekološka funkcija. Navezuje se tudi na 74. člen, ki v 2. odst. vsebuje prepoved opravljanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Takšna javna korist je tudi zdravo življenjsko okolje.
3Eno temeljnih mednarodnih načel varstva, ki je vsebovano tudi v t. i. Rio deklaraciji (Deklaracija o okolju in razvoju, Konferenca OZN o okolju in razvoju, Rio de Janeiro 1992). Ta deklaracija med 27 načeli, ki naj bi zagotovila t. i. okolje ohranjujoč razvoj (sustainable development), vsebuje načelo “povzročitelj plača”. To načelo zahteva od držav, da bodo v okviru svoje zakonodaje zagotovile, da bo povzročitelj onesnaževanja okolja sam kril stroške preprečitve posledic onesnaženja, če do njih pride, in stroške njihove odprave. To načelo je Slovenija vključila v 72. člen (3. odst.), zakonsko izpeljavo pa uredila v ZVO. Enako kot 2. odst. 72. člena se tudi obravnavani tesno navezuje na določbe 67. in 74. člena.
4Zadnji, (4.) odst. obravnavanega člena je namenjen varstvu živali pred mučenjem. Zakonodajalcu nalaga, da to varstvo uredi z zakonom. Ta ustavna določba je v obravnavani člen vnesena nesistematično, saj z zdravim življenjskim okoljem nima kakšne tesne zveze. Ne glede na to pa gre za problematiko, ki si v sodobnem svetu gotovo zasluži tudi pozornost ustavodajalca.