Janez Čebulj, 2002

1Določbe členov 70 do 73 lahko v širšem smislu opredelimo kot okoljevarstvene. Ustavna izhodišča (normativnega) varstva okolja so vsebovana že v splošnih določbah prvega poglavja Ustave. Iz njenega 5. člena izhaja dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnih bogastev in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj. V poglavju o gospodarskih in socialnih razmerjih so za varstvo okolja pomembne tiste določbe, ki se nanašajo na obveznost zagotavljanja ekološke funkcije pri pridobivanju in uživanju lastnine, na prepoved izvajanja gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo, na zdravo življenjsko okolje, na javno dobro in naravna bogastva, na varstvo zemljišč in na varovanje naravne dediščine. Poleg določb 70. do 73. člena so to še določbe 67., 69. in 74. člena.

2Navedene ustavne določbe nalagajo zakonodajalcu, da z zakoni uredi:

• način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da bo zagotovljena tudi njena ekološka funkcija,
• pogoje za izkoriščanje naravnih bogastev,
• pogoje za pridobitev posebne pravice uporabe na javnem dobru, katerega del je poleg grajenega naravnega dobra tudi naravno javno dobro,
• pogoje uporabe zemljišč,
• način uresničevanja pravice do zdravega življenjskega okolja,
• pogoje in načine opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti z namenom uresničevanja skrbi države za zdravo življenjsko okolje,
• pogoje in obseg škode, ki jo je dolžan poravnati povzročitelj škode v življenjskem okolju in
• način varovanja naravnih znamenitosti in redkosti.

3Člen 70 je namenjen varstvu javnega dobra in naravnih bogastev. Zakon o varstvu okolja – ZVO (Ur. l. 32/93 in nasl., člen 5) opredeljuje oba pojma: javno dobro in naravno bogastvo. Pri definiranju naravnega bogastva izhaja iz pojma naravne dobrine. Naravne dobrine so sestavine narave, pomembne za zadovoljevanje človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov in so lahko izključno ali hkrati naravno javno dobro, naravni viri ali naravne vrednote. Redke, dragocene ali vrednejše naravne dobrine so naravno bogastvo.

4Javno dobro se lahko pojavlja kot naravna dobrina ali kot naravno bogastvo. Seveda to velja za naravno javno dobro, ki je opredeljeno kot površina v javni lasti in sicer kot negrajeni del zemljiškega, podzemnega, vodnega, morskega in zračnega javnega dobra, na katerem sta dostopnost in gibanje pod enakimi pogoji omogočena vsem. Obravnavana ustavna določba poleg naravnega javnega dobra obsega tudi t. i. grajeno javno dobro. Pojem grajenega javnega dobra opredeljuje Zakon o stavbnih zemljiščih – ZSZ (Ur. l. 44/97), člen 4, in sicer so grajeno javno dobro objekti javne infrastrukture (zlasti na področjih komunalnega gospodarstva, vodnega gospodarstva, energetike, prometa in zvez) in zemljišča, na katerih so zgrajeni. Njihova najpomembnejša značilnost je ista kot v primeru naravnega javnega dobra: njihova uporaba je pod enakimi pogoji dostopna vsem.