Klemen Jaklič, 2002

1Določba 63. člena pravzaprav ureja predvsem specifični vidik svobode izražanja (poleg izražanja se nanaša tudi na vsa druga ravnanja, ki spodbujajo k prepovedanim vsebinam, kot so določene v 63. členu). S tem ko eksplicitno določa, da določene vsebine izražanja niso predmet ustavnega varstva, predvideva namreč nekatere izjeme te splošne ustavne kavtele. Takšna izrecna in a priorna prepoved le določenih vsebin izražanja – namreč (1) spodbujanja k neenakopravnosti, (2) razpihovanja sovraštva in nestrpnosti ter (3) spodbujanja k nasilju in vojni – kaže na to, da je ustavodajalec izmed cele vrste vsebin ravno naštete razumel kot še posebej škodljive.

2a) V primerjalni ustavnopravni teoriji se pojavljajo številni argumenti v prid stališču, da so negativne posledice spodbujanja k neenakopravnosti ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti specifične in hujše kot pri drugih vsebinah izražanja (Farber, s. 119; Gunter/Sullivan, s. 1109–1112. Obstajajo tudi nasprotna stališča. Glej prav tam.), kar seveda upravičuje njihovo posebno ustavno urejanje. Poleg tega, da neposredno napada ustavni vrednoti enakosti in človekovega dostojanstva, lahko izražanje tovrstnih vsebin povzroča predvsem dve vrsti izrazito negativnih učinkov. Prvič, neposredni psihološki učinek na posameznika ali manjšino (npr. narodno, rasno, versko ipd.) je še posebej hud, saj gre pri spodbujanju k neenakopravnosti, razpihovanju sovraštva in nestrpnosti namreč za neposreden napad na nespremenljive (ali pa težko spremenljive) značilnosti (narodnost, rasa, vera ipd.), ki so sestavni del nespremenljive človekove identitete. Takšna dejanja imajo lahko psihološki učinek »utišanja« pripadnikov manjšine, kar je v nasprotju z idejo dejanske svobode izražanja v družbi (Michelman, 1992). Poleg tega lahko takšno izražanje v določenih okoljih prikliče v narodovo zavest celo zgodovino poniževanj in sovraštev, temelječih na različnosti. V takem primeru lahko pride do izrazito hudega negativnega kolektivnega učinka, kar pa ni značilno za nekatere druge vsebine in vrste izražanja. Drugič, spodbujanje k neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti lahko pripadnike večine, ki se – zato, ker so v večini – počutijo samozavestnejše, prepriča, da kaj hitro sledijo večinski propagandi tudi s konkretnimi protipravnimi (npr. rasističnimi, nacionalističnimi ipd.) dejanji zoper manjšino. Takšna dejanja imajo, kot smo povedali zgoraj, lahko psihološki učinek »utišanja« pripadnikov manjšine, kar je v nasprotju z idejo dejanske svobode izražanja v družbi (Michelman, 1992), lahko pa nasprotno sprožijo povratni odpor manjšine z istimi ali hujšimi sredstvi. Vez med izražanjem in konkretno izvršitvijo protipravnega dejanja se zdi pri spodbujanju k neenakopravnosti ter razpihovanju sovraštva torej morda nekoliko bolj tesna kot pa pri izražanju o nekaterih drugih vsebinah, kar tudi upravičuje posebno ustavno urejanje.

3b) Razlogi, zaradi katerih je ustavodajalec a priori in izrecno omejil spodbujanje k nasilju in vojni, so podobni kot razlogi za prepoved spodbujanja k neenakopravnosti ter razpihovanja sovraštva in nestrpnosti. Po eni strani so negativni učinki takšnega spodbujanja lahko neobičajno hudi (izbruh vojne, nasilja), po drugi strani pa je verjetnost, da bo do dejanske izvršitve spodbujanih dejanj v resnici prišlo, ravno pri tovrstnem izražanju večja kot pri nekaterih drugih vsebinah in namenih izražanja. Cilj spodbujanja k vojni in nasilju namreč ni dialog oz. izmenjava različnih mnenj, temveč neposredna sprožitev protipravnega ravnanja. Gre torej za razlikovanje izražanja kot sredstva za prepričevanje oz. sredstva za širjenje določenih idej preko soočenja z nasprotnimi idejami, izražanja, katerega cilj ni dialog, temveč zgolj neposredna sprožitev določenega dejanja, ki povzroči škodo. Če sprejmemo takšno razlikovanje, potem se zdi povsem upravičeno drugače pristopati k ustavnem urejanju situacij, v katerih izražanje dopušča možnost odgovora, kot pa situacij, v katerih izražanje neposredno povzroča določeno škodo, ne da bi pri tem dopuščalo čas in možnosti za odgovor (Tribe, s. 836–837; Scanlon, s. 211). Prepoved spodbujanja k nasilju in vojni predstavlja ustavodajalčevo izrecno prepoved spreminjanja demokratičnega družbenega reda po poti totalitarnih metod. Do sprememb lahko pride le po poti, ki jo predvideva Ustava (npr. preko rednih, svobodnih demokratičnih volitev) in na njej temelječi pravni red. Pri prepovedi iz 2. odst. 63. člena gre torej predvsem za varovanje vrednot demokracije, človekovih pravic in pravne države.

4c) Vsebine izražanja (oz. ravnanja), kot jih prepoveduje 63. člen, pa EKČP posredno prepoveduje v svojem 17. členu. (Glej Odločitve Komisije).