Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb
Tone Jerovšek, 2002
1Pravica do izražanja pripadnosti k svojemu narodu je univerzalna in pripada vsakomur. Predstavlja civilizacijski temelj sožitja med ljudmi različnih narodnih skupnosti. Omogoča vsakršno, razen nasilno, manifestacijo pripadnosti svojemu narodu oziroma narodni ali etnični skupnosti. Pomeni tudi individualno svobodo, ki jo je mogoče omejiti le takrat, ko bi bile prizadete pravice drugih ali če bi bilo to v nasprotju z ustavnimi določbami o uradnem jeziku v Sloveniji in z zakonsko določenim načinom uresničevanja pravice do uporabe svojega jezika in pisave po 62. členu. Svoboda izražanja pripadnosti je specialna oblika svobode izražanja po 39. členu in se navezuje tudi na ustavno varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic po 35. členu. Ta pravica se torej ne uveljavlja in manifestira pred upravnimi organi v predpisanih postopkih, pač pa v vsakdanjem življenju pripadnikov tujih narodov in narodnih skupnosti, živečih v državi (npr. pri kulturnih prireditvah ali uporabi imena in priimka in naglaševanja, ki odraža pripadnost določeni narodni skupnosti). Pri pravici iz 61. člena gre tudi za stopnjo demokratičnosti države, ki omogoča izražati narodno identiteto in kulturno raznolikost, zlasti v okviru najrazličnejših društev in civilnodružbenih skupin.