Lovro Šturm, 2002

1Ustava v splošnih določbah posveča 7. člen ureditvi razmerja države do verskih skupnosti. Verske skupnosti so organizirane skupine verujočih ljudi, najbolj običajno v obliki cerkve. Pravni položaj verskih skupnosti temelji na načelu ločitve države in verskih skupnosti, načelu enakopravnosti verskih skupnosti in načelu njihovega svobodnega delovanja. Pri razumevanju tega člena je treba upoštevati, da Ustava ne vsebuje več določbe o tem, da je izpovedovanje vere zasebna stvar, kot je bilo to v Ustavi bivše Jugoslavije in Socialistične Republike Slovenije kot njene federalne enote (glej 174. člen Ustave SFRJ iz leta 1974 in 229. člen Ustave SRS).

2Z ustavno določbo iz 7. člena je najtesneje povezana ustavna pravica ljudi iz 41. člena, ki govori o svobodi religije in o pravici staršev do vzgoje njihovih otrok, in ki ima v Ustavi v primerjavi z drugimi ustavnimi pravicami poseben položaj, kajti 16. člen izrecno določa, da pravic iz 41. člena tudi v vojnem ali izrednem stanju ni dopustno začasno razveljavljati ali omejevati. Pomembne določbe vsebujejo tudi 14. člen (prepoved diskriminacije glede na vero ali prepričanje), 46. člen (o ugovoru vesti), 57. člen (o svobodi izobraževanja) in 63. člen (prepoved verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti). S svobodo delovanja verskih skupnosti in s svobodo religije so v moderni svobodni demokratični družbi povezane tudi dodatne varovalke, ki izhajajo iz ustavnih načel o svobodi ravnanja vseh oseb (torej tudi verskih skupnosti) iz 35. člena, o svobodi izražanja iz 39. člena in o svobodi združevanja iz 42. člena.