Franc Testen, 2002

1Avtonomnost državnih univerz in visokih šol je predvsem obrambna pravica: državno visoko šolstvo samostojno, brez posegov države odloča o svoji organiziranosti in delovanju. Avtonomnost pa vsebuje tudi elemente pravice pozitivnega statusa: država mora v okvirih t. i. organizacijskopravnega institucionalnega jamstva zagotavljati temeljne organizacijske okvire za delovanje državnih univerz. Ravno razmerje med elementi negativnega statusa in elementi pozitivnega statusa in temu razmerju imanenten konflikt oziroma notranja napetost je bil osrednji predmet preučevanja v dosedanji ustavnosodni presoji področja varovanja, ki ga zagotavlja ta človekova pravica. Avtonomnost državnih univerz izhaja iz svobode znanosti in umetnosti iz 59. člena in je eden od pogojev za njeno uresničevanje. Določba 59. člena lahko služi na eni strani kot znotrajustavna podlaga za opredelitev vsebine pojma univerzitetne avtonomije, na drugi strani pa – kot pravica drugih, zlasti znanstveno pedagoških delavcev univerze – predstavlja podlago za dopustne zakonske posege v avtonomnost. Primerjalne ureditve, ki ustavno izrecno zagotavljajo avtonomijo (ali samoupravo) univerze, na različne načine določajo zakonske pridržke. V nekaterih drugih ureditvah, ki nimajo izrečne določbe o avtonomnosti univerz, jo teorija izvaja iz drugih ustavnih določb, npr. iz svobode umetnosti in znanosti.