Igor Kaučič, 2011

1Značilnost parlamentarnih sistemov je v tem, da predsednik republike ni pravno politično odgovoren. Ta je uveljavljena tudi v našem ustavnem sistemu. Predsednika republike ne voli DZ, zato mu tudi ni politično odgovoren za svoje delo (DZ lahko izjemoma ugotavlja njegovo politično odgovornost v parlamentarni preiskavi, vendar ga v tem postopku ne more razrešiti). DZ ga ne more odpoklicati, te možnosti nimajo niti volivci, ki so ga izvolili. Kot stabilni del (nominalno) izvršilne oblasti praviloma ostaja v svoji funkciji do poteka petletnega mandata. Lahko pa ga DZ pred US obtoži kršitve Ustave ali hujše kršitve zakona pri opravljanju njegove funkcije.

2Posebnost naše ureditve je v tem, da ne predpisuje instituta sopodpisa (kontrasignature) predsednika Vlade in pristojnih ministrov na akte Predsednika republike, ki je uveljavljen v drugih parlamentarnih sistemih. S sopodpisom namreč prevzame vlada oz. minister politično odgovornost za večino predsednikovih aktov. Kljub ožjim pristojnostim našega predsednika v primerjavi s predsedniki republik v drugih evropskih parlamentarnih ureditvah ne obstajajo načelni razlogi proti uvedbi sopodpisa v naš ustavni red.

3Obtožba Predsednika republike (t.i. impeachment, pri nas popularno ustavna obtožba) je institut za ugotavljanje in mehanizem za uresničevanje njegove pravne odgovornosti za določena hujša protipravna dejanja. Za te kršitve je Predsednik republike individualno odgovoren, pri čemer se v postopku ustavne obtožbe lahko ugotavlja zgolj njegova subjektivna in ne objektivna odgovornost, kar je sicer značilnost nekaterih drugih oblik politične odgovornosti. Odgovornost se nanaša le na protiustavne in protizakonite akte Predsednika republike, ne pa tudi na neprimerno, neodgovorno in podobno ravnanje pri opravljanju njegove funkcije. Za obstoj odgovornosti mora biti podana neposredna in objektivna vzročna zveza med predsednikovimi pristojnostmi in protipravnim ravnanjem ter nastalimi škodljivimi posledicami, poleg tega mora biti kršitev Ustave ali hujša kršitev zakona storjena naklepno ali vsaj z veliko malomarnostjo (Cerar, 1999, s. 243).

4Dvojna narava impeachmenta se kaže v prepletanju njenih pravnih in političnih prvin. Klasična ustavnopravna teorija opredeljuje obtožbo Predsednika republike glede na dejanja, na katera se nanaša, kot posebno obliko kazenske odgovornosti (čeprav ne zajema samo dejanj, ki so kazniva po kazenskem zakoniku), glede na sankcijo pa kot obliko (pravne) politične odgovornosti, pri čemer se znotraj postopka obtožbe prepletajo tako elementi (pravno) političnega in kazenskega postopka. Politični elementi so posebej izraziti pri nosilcu obtožbe (DZ), pravno politični pri postopku v DZ in sankciji, pravni pa pri opredelitvi predmeta obtožbe in postopku na US. Odgovornost pred Ustavnim sodiščem obstaja ne glede na to, ali je to dejanje predpisano v kazenskem zakonu ali ne. Gre za specifično kombinacijo uveljavljanja pravne in politične odgovornosti Predsednika republike (podrobneje o tem Cerar,1999, s. 244–245 in Kristan, s. 41–47). Pri tem je treba upoštevati, da je postopek obtožbe znotraj DZ (uvedba postopka in odločanje o obtožbi) imanentno politično dejanje, ugotavljanje odgovornosti Predsednika republike pred US pa (kazensko)pravni postopek. Vendar se ta postopek razlikuje od klasičnega postopka ugotavljanja kazenske odgovornosti pred rednimi sodišči. Razlike se nanašajo zlasti na subjekte odgovornosti, vrste dejanj, način in organe obtožbe oz. odločanje o njej in sankcije.

5V Sloveniji je institut ustavne obtožbe predviden za ugotavljanje odgovornosti Predsednika republike, predsednika Vlade in za ministre. Ustava v 109. členu določa, da lahko DZ pred US obtoži Predsednika republike, če pri opravljanju svoje funkcije krši Ustavo ali huje krši zakon. Drugače kot odgovornost Predsednika republike je odgovornost predsednika Vlade in ministrov določena širše, saj so ti lahko obtoženi kršitve Ustave in vsakršne (in ne le hujše) kršitve zakona pri opravljanju njihovih funkcij. Ustava ob tem določa, da US obravnava obtožbo zoper predsednika Vlade in ministre na enak način kakor obtožbo zoper Predsednika republike (119. člen). Materialnopravni  temelj obtožbe je opredeljen preširoko in deloma tudi nejasno, kar velja tako za pojem kršitev Ustave kot tudi za (hujšo) kršitev zakona, zato je treba glede tega uporabiti restriktiven pristop (Cerar,1999, s. 237–240).

6Postopek obtožbe Predsednika republike vsebuje tri faze, in sicer: (1) uvedbo postopka o obtožbi Predsednika republike, (2) odločanje DZ o obtožbi Predsednika republike in (3) odločanje US o utemeljenosti obtožbe Predsednika republike. Prvi dve fazi sta v pristojnosti DZ in ju v členih 187 do 191 ureja PoDZ-1 iz leta 2002, tretja faza pa je v pristojnosti US, kar ureja ZUstS v členih 63 do 67.