Klemen Jaklič, 2002

1a) Pomen in vloga svobode izražanja sta večplastna. Poleg tega, da je svoboda izražanja že per se pomembna ustavna vrednota in cilj, pa je obenem in predvsem tudi »temelj in nepogrešljivi pogoj skoraj vsake druge oblike svobode«.[1] Zaradi tega svoboda izražanja zaseda osrednje mesto v ustavni hierarhiji vrednot.

2Na eni strani gre za specifično povezavo med svobodo izražanja in demokratično obliko vladavine (1. člen v povezavi z 39. členom). Očitno je, da moramo, če želimo govoriti o učinkovitem delovanju demokracije, pustiti odprtega veliko prostora za kritiziranje vsakokratne oblasti oziroma – povedano bolj splošno – pustiti moramo dovolj odprtega prostora za kroženje informacij in mnenj, ki se tičejo javnih zadev. Brez pomena bi bile svobodne demokratične volitve (3. člen v povezavi s 43. členom), zapoved splošne in enake volilne pravice (1. odst. 43. člena), načelo parlamentarne demokracije (3. člen) in drugi temelji svobodne demokratične družbe, če bi po zmagi na volitvah oblast nasprotnikom lahko preprosto »zavezala usta«. Ob tem hkrati tudi velja, da od politične oblasti že po definiciji, kot tudi dejansko, ni mogoče pričakovati, da bi bila sama sposobna nepristransko cenzurirati svoje kritike. Zato je svoboda izražanja eno tistih ustavnih jamstev, ki je že po svoji naravi ustavna materija, odločanje o njeni dejanski vsebini, vlogi, pomenu in konkretnih aplikacijah pa v končni stopnji domena nepristranskega ustavnega sodstva in ne večinske politične oblasti.

3Na drugi strani je prav tako očitno, da je svoboda izražanja eden od predpogojev za samouresničitev vsakega posameznika in tudi za avtonomnost posameznika pri njegovem odločanju, kar na eni strani širi svobodo, na drugi pa demokratičnost v družbi. Že izražanje per se je lahko sredstvo posameznikove uresničitve. Poleg tega so ljudem – če se jih drži v stanju nevednosti tako, da se jim prepreči dostop do določenega spektra idej – odtegnjene predstave o nekaterih možnostih samouresničitve, ki bi jih lahko zasledovali v svojem življenju, s tem pa tudi sama samouresničitev. Odločanje na podlagi le nekaterih idej, namreč tistih, ki jih odbere politična oblast, tudi ni avtonomno, temveč diktirano in zato nedemokratično; sistema, v katerem ljudje sicer odločajo, a ne na avtonomni osnovi, temveč diktirano, ne moremo imenovati demokracija.

4Bistvena je tudi povezava med svobodo izražanja in iskanjem resnice. Odprta razprava namreč verjetneje vodi do spoznanja resnice kot pa kakšen od oblasti omejen oziroma popačen javni diskurz. Gre torej za to, da je »svobodna borba na trgu idej« (in zgolj idej) boljši mehanizem za iskanje resnice kot pa prisila kakršnekoli politične oblasti.

5b) člen opredeljuje svobodo izražanja v splošnem. Nekateri drugi členi Ustave in drugih ustavnih dokumentov, ki veljajo v RS, zagotavljajo tudi pravice, ki predstavljajo specifičen vidik splošne svobode izražanja. Tako so npr. določba 24. člena o javnosti sojenja, pa določba 37. člena o varstvu tajnosti pisem in drugih občil, 40. člena o pravici do popravka in odgovora (o razmerju med to »specializirano« pravico svobode izražanja iz 40. člena in svobodo izražanja kot širšo pravico iz 39. člena glej npr. OdlUS VI, 181, Up-20/93 z dne 19. 6. 1997), 41. člena o svobodi vesti, 42. člena o pravici do zbiranja in združevanja, 59. člena o svobodi znanosti in umetnosti, določba 61. člena o izražanju narodne pripadnosti, ter npr. določba 62. člena o pravici do uporabe svojega jezika in pisave, tesno povezane s splošno določbo o svobodi izražanja iz 39. člena. Vse pravkar naštete določbe (ki so pravzaprav v Ustavo izrecno zapisane specifične izpeljanke splošne svobode izražanja) s specializiranjem izrecno dopolnjujejo to splošno ustavno garancijo.

6c) Poleg naštetih specifičnih izpeljank pa doseg in pomen splošne določbe o svobodi izražanja pomembno dopolnjujejo tudi nekatera temeljna ustavna načela. Tako npr. 14. člen v določenem pogledu širi doseg abstraktnega besedila določbe o svobodi izražanja in ji dodaja dodaten pomen s tem, ko pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Podobno dopolnjuje pomen splošnega ustavnega jamstva svobode izražanja tudi načelo pravne države iz 2. člena, ki terja določno in transparentno pravno urejanje izražanja, ter dopušča njegovo morebitno omejevanje zgolj v skladu z načelom sorazmernosti.

[1] Glej OdlUS VIII, 174, U-I-226/55, Ur. l. 60/99. Gre za citat nekdanjega sodnika Vrhovnega sodišča ZDA Benjamina Cardoza iz primera Palko v. Connecticut, 302 U.S. 319, 327 (1937). Cardozov stavek je citiralo Nemško zvezno ustavno sodišče v svoji prvi in najpomembnejši odločitvi o svobodi izražanja, v primeru Lüth (BVerfGE 198, 208 (1958)) in nato ESČP v svoji sodbi Lingens v. Avstrija, 8. 7. 1986, A 103, s. 26, p. 42. Iz te sodbe ESČP je US v zgoraj omenjeni odločbi povzelo Cardozov citat.