Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb
Janez Čebulj, 2002
1Varstvo osebnih podatkov se v literaturi pogosto označuje tudi s pojmom informacijska zasebnost (Information Privacy), torej kot del človekove zasebnosti. Nekateri avtorji (npr. Niblet) navajajo tri sestavine zasebnosti. Prvo označujejo kot zasebnost v prostoru, ki se nanaša na željo posameznika, da ima možnost biti sam, torej ločen od fizične navzočnosti drugih ljudi. Zasebnost osebnosti se nanaša npr. na svobodo misli, opredelitve in izražanja, medtem ko je bistvo tretje sestavine, to je informacijske zasebnosti, zagotoviti posamezniku, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi. Slednje je predmet obravnavanega člena Ustave, ki varstvo osebnih podatkov določa kot človekovo pravico.
2Varstvo osebnih podatkov se navezuje na ostale človekove pravice, ki jih lahko uvrstimo v okvir zgoraj opredeljene človekove zasebnosti. To so nedotakljivost stanovanja (36. člen), varstvo tajnosti pisem in drugih občil (37. člen), svoboda vesti (41. člen).
3EKČP vsebuje to pravico v 8. členu, po katerem ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in korespondence (1. odst. 8. člena), državni in drugi oblastni organi pa vanjo ne smejo posegati, razen če je v demokratični družbi to nujno, ker tako narekujeta javna korist ali varstvo pravic drugih, posegi pa so določeni z zakonom (2. odst. 8. člena).
4Izvedbo te določbe predstavlja Konvencija o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo podatkov – KonVOP. Po ratifikaciji in objavi v letu 1994 so postala njena načela poleg ustavnih merilo zakonskega urejanja vsakega zbiranja, procesiranja in uporabe osebnih podatkov.