Lovro Šturm, 2002

1Zaradi bridkih zgodovinskih izkušenj in kot odpor proti sprevrženim državnim oblikam pod prevlado nacionalsocializma – fašizma in komunizma kot totalitarnih ideologij moderne dobe – je v 20. stoletju izrazito stopilo v ospredje spoznanje o pomenu človekovega dostojanstva kot izvora človekovih pravic.        Sklicevanje na človekovo dostojanstvo se pojavi v preambulah mednarodnopravnih listin, najprej v Ustanovni listini Združenih narodov 26. junija 1945, nato v Splošni deklaraciji človekovih pravic 10. decembra 1948 in v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah 19. decembra 1966. V ustavnopravnem pogledu pomeni v Sloveniji pomemben mejnik sprejem ustavnih listin v RS v letu 1991. Preambula Ustave RS izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS z dne 25. junija 1991, ki v svoji preambuli ugotavlja, da nekdanja SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Ob upoštevanju tega historičnega dejstva in izhajajoč iz svojega temeljnega poslanstva, postavlja preambula Ustave na prvo mesto svobodno demokratično ustavno ureditev, ki zagotavlja temeljne človekove pravice in svoboščine in ki postavlja v ospredje človekovo dostojanstvo in njegovo duhovno, politično in gospodarsko svobodo.

2Izhodišče za temeljno ureditev svobodne demokratične družbe je pojmovanje, da ima človek svojo lastno vrednost in da sta svoboda in enakost trajni temeljni vrednoti državne enotnosti. Zato je temeljna ustavna ureditev tista, ki je povezana z vrednotami. Je nasprotje totalitarne države, ki kot izključna oblast monopolne politične elite odklanja človekovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice, varnost, svobodo in enakost.

3Posebnost Ustave je, da v 34. členu zagotavlja pravico do človekovega dostojanstva hkrati s pravico do varnosti. Najtesnejša zveza ustavne določbe iz 34. člena je z določbami o varstvu osebnostnih pravic iz 35. do 38. člena, med katerimi je US iz 35. člena izpeljalo splošno svobodo ravnanja; prepleta se tudi z načelom demokracije (1. in 3. člen), z načelom pravne države (2. člen), s prepovedjo diskriminacije in zapovedjo enakosti (14. člen) in z določbami iz 17. člena (nedotakljivost človekovega življenja), 18. člena (prepoved mučenja) in 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku). V določenem obsegu se argument človekovega dostojanstva prepleta tudi z načelom socialne države (2. člen), s pravico do pritožbe (25. člen) in s pravico do pribežališča (48. člen), argument zagotavljanja varnosti pa z načelom pravne države (2. člen), prepovedjo retroaktivnosti (155. člen) in s pravico do varstva zasebne lastnine oz. širše do varstva premoženja (33. člen). Ambivalentno je razmerje med 34. členom in 39. členom (svoboda izražanja). Na eni plati svoboda izražanja posamezniku zagotavlja njegovo dostojanstvo, na drugi plati pa prav ti dve ustavni pravici najbolj pogosto in tudi najbolj globoko zaideta v navzkrižje, pri katerem se ni moč izogniti zahtevnemu tehtanju obeh ustavno varovanih dobrin.