Dunja Jadek Pensa, 2002

1Pravica do povračila škode izhaja iz obveznosti države, da zagotavlja pravno in dejansko varnost. Pomeni eno izmed konkretizacij načela pravne države (2. člen), ki ga v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, ko s svojimi pravnimi akti in dejanji delujejo v razmerju do posameznikov: pravni akti in dejanja nosilcev oblasti morajo temeljiti na ustavi, zakonu ali zakonitem predpisu (153. člen). Ustavnost in zakonitost delovanja oblasti je porok pravni varnosti.

2Korelat pravice do povračila škode je dolžnost povračila le-te. Pravica do povračila škode prizadetemu zagotavlja določeno izpolnitev (aktivno ravnanje – »Leistunggrundrecht«). Hkrati država zagotavlja, da bo poskrbela za sodno varstvo te pravice (4. odst. 15. člena). Pravica do povračila škode daje tako čvrsto jamstvo, da bo protipravno dejanje, ki je podlaga pravici do odškodnine, prepoznano, posameznik pa bo deležen ustrezne odškodnine, ki naj odpravi njegovo prikrajšanje. Umestitev med človekove pravice omogoča oškodovancu preizkus odločbe sodišča pred ustavnim sodiščem v postopku ustavne pritožbe (160. člen).

3Pravica do povračila škode je minimum, ki ga zakonodajalec ob urejanju vprašanja povračila škode zaradi posegov oblasti v premoženjske in nepremoženjske interese posameznika ne bi smel okrniti. Lahko pa posamezne primere povračila škode uredi tako, da protipravnost škodljivega ravnanja ni predpostavka pravice do povračila škode (prim. npr. Postopek za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljeno odvzete prostosti, 538. člen ZKP in nasl.).

4Pravica do povračila škode je v razmerju do postopkov, ki naj zagotovijo ustavnost in zakonitost delovanja nosilcev oblasti (prim. 23., 25., 153., 157. in 160. člen), sekundarna. Omenjeni postopki služijo namreč neposrednemu uresničevanju načela ustavnosti in zakonitosti ter s tem funkcioniranju pravne države. Če sistem takšnega zagotavljanja ustavnosti in zakonitosti v razmerju do posameznikov odpove, pride na vrsto odškodninsko varstvo, kot ultima ratio pravne države. Država (oz. oblast) je tako tista, ki jo temeljne pravice omejujejo, tista, ki jih varuje in tudi krši (Pavčnik, s. 13) ter tudi te (lastne) kršitve sankcionira.

5Pravica do povračila škode izraža pomen posameznika in njegovih pravic v razmerju do nosilcev oblasti, ki odločajo o njegovih pravicah in obveznostih. Je rezultat spoznanja, da neodgovornost nosilcev oblasti za svoja protipravna dejanja, do katerih je prišlo v zvezi z izvrševanjem oblasti, ni združljiva z demokracijo in zlasti s poudarjenim pomenom temeljnih pravic v razmerju do oblasti. Domneva o nezmotljivosti oblasti (»the king cannot do wrong«) je danes del pravne zgodovine.

6Umestitev pravice do povračila škode med temeljne pravice njen pomen še posebej poudarja: posamezniku je enakovredno zagotovljeno na eni strani spoštovanje načela pravne države in na drugi odprava posledic, če je bil zaradi kršenja tega načela prizadet. Poleg tega prizadeti posameznik s pravico do povračila škode prosto razpolaga. Uresničuje jo v sodnem (pravdnem) postopku, v katerem ima z odgovornim, ki mu je bil doslej nadrejen, povsem enakopraven položaj.