Tone Jerovšek, 2002

1Pravica do pritožbe je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen) in načela enakega varstva pravic (22. člen) karakterizira pravno državo. Vsakomur je dana možnost, da izpodbija izdane posamične akte vseh organov državne in lokalnih oblasti ter nosilcev javnih pooblastil. Pravica do pritožbe je dovoljena ne glede na to, ali je izpodbijani posamični akt zakonit ali ne. Pogoj je le, da se s posamičnim aktom odloča o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu posameznika ali pravne osebe oziroma o pravnem razmerju. Pritožba je po 25. členu praviloma dovoljena, zato jo štejemo za redno pravno sredstvo. Vendarle pa ta ustavna določba dopušča, da se pritožba nadomesti s kakšnim drugim pravnim sredstvom. Zato predstavlja hkrati ustavno prepoved izključitve vsakršnega pravnega sredstva zoper prvostopne odločitve oblastnih organov. Z opredelitvijo “pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva” je zakonodajalcu dana možnost, da izjemoma izključi pritožbo kot redno pravno sredstvo zoper odločitve sodnih in upravnih organov ter organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil ter dolžnost, da zagotovi drugo enako učinkovito pravno sredstvo. To je lahko tudi izredno pravno sredstvo ( revizija, zahteva za varstvo zakonitosti), v upravnih stvareh pa je to lahko upravni spor ali drugo sodno varstvo (157. člen). Ker se pravica do pritožbe izčrpa pred upravo, je v primeru izključitve pritožbe z upravnim sporom zadoščeno tudi pravici do sodnega varstva po 23. členu. Izključitev pritožbe je dopustna izjemoma, čeprav zakonodajalec nima posebnih omejitev v omenjeni ustavni določbi. Je pa takih omejitev posredno več v drugih ustavnih določbah. Taka omejitev je pravica do enakega varstva pravic (22. člen). Kar pomeni, da nadomeščanje pritožbe z drugim pravnim sredstvom mora zagotoviti po učinkovitosti, hitrosti postopka in pravnem varstvu ter njegovih učinkih primerljivo pravno sredstvo. V sodnih postopkih je pritožba načeloma dovoljena. V upravnih stvareh pa imamo primere, ko je pritožba izključena. Izključitev omejuje ustavna delitev oblasti, ki izvršni oblasti prav preko pritožbe omogoča poenotenje upravne prakse pri odločanju na prvi stopnji in s tem oblikovanje izvršilne politike na posameznem upravnem področju. Prav instančno odločanje zagotavlja, da bo materialna zakonodaja enotno in glede na razlike sorazmerno uporabljena v enakih ali primerljivih upravnih stvareh. Izključitev pritožbe in njeno nadomeščanje z upravnim sporom tako prihaja v poštev, če je na prvi stopnji odločal drugostopenjski organ, ali Vlada ali DZ ali občinski svet, ali v stvareh manjšega pomena, ali če je potrebno zagotoviti hiter postopek v nujnih stvareh ali zaradi posebne zaščite javnih koristi ipd. Pravica do sodnega varstva zoper upravne (ali “kvazi-upravne”) akte zagotovljena s 23. in 157. členom kot posebna ustavna pravica, praviloma ne more biti nadomestilo za ustavno pravico iz 25. člena, torej za pravico do pritožbe znotraj upravnega ali tudi sodnega postopka.

2Pravica iz 25. člena je ena od posebnih, specifičnih ustavnih pravic, zato za dopustnost posega vanjo ne zadošča že zgolj to, da poseg ni bil uzakonjen arbitrarno, brez tehtnih razlogov. Poseg v to pravico je potrebno presojati po t. i. strogem testu sorazmernosti. Po slednjem je poseg dopusten samo v primeru, da je nujen (neizogiben) za varstvo pravic drugih, in to takih pravic, katerih zagotovitvi je treba dati prednost pred neokrnjenim izvrševanjem prve ustavne pravice; pri tem pa poseg tudi ne sme biti prekomeren (oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti v ožjem smislu) – dopusten je le najblažji izmed možnih posegov, s katerimi se lahko zagotovi ustavno dopustni in zaželeni cilj (varstvo ustavnih pravic drugih) in to le v ustavno potrebnem obsegu (načelo maksimalno možnega hkratnega izvrševanja obeh pravic oziroma medsebojnega omejevanja v kar najmanjšem obsegu).

3Seveda ta določba vsakomur zagotavlja tudi pravico do učinkovitega pravnega varstva, kar izhaja tudi iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v 8. členu govori o pravici vsakogar do učinkovitega pravnega sredstva proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane po ustavi ali zakonu, prav tako pa tudi iz EKČP, ki v 13. členu jamči vsakomur učinkovito pravno sredstvo v primeru kršitev pravic in svoboščin, ki so v njej določene. Po ustaljenem stališču US je pravica do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljena, če je pravni akt, ki se izpodbija, obrazložen, tako da lahko pritožnik izpodbija vsebinske razloge odločitve. Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je odločba sodišča ali upravnega organa v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, ki bo omogočal presojo, ali je država v zadostni meri izpolnila vse zahteve, ki ji jih glede ugotovitvenega in dokaznega bremena nalagajo zakonske določbe. Obrazložena sodna odločba je neločljiv del poštenega postopka, z njo je sodišče dolžno z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je doseglo svojo odločitev. Nekoliko drugače je v upravnih stvareh, kjer je dopustna tudi odločitev s skrajšano obrazložitvijo ali celo brez nje (odločba v obliki zaznamka v spis), vendar samo v enostavnih upravnih stvareh ali stvareh manjšega pomena, ko nihče ne ugovarja postavljenemu zahtevku, ali zaradi nujnih ukrepov (ustna odločba), ki jih terja zaščita javne koristi. Učinkovitost pritožbe se v teh primerih dosega z očitnostjo dejanskega stanja, ali pa so posledice odločitve neznatne.