Janez Čebulj, 2002

1Na prvi pogled ni jasno, zakaj je ustavodajalec javnost sojenja, ki ga zagotavlja 24. člen, uvrstil v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. B. M. Zupančič si to vprašanje še posebej zastavlja v zvezi s postopkom pred kazenskimi sodišči: če se javnost pojavlja kot abstraktna možnost dostopa državljanov do uvida v sodno poslovanje, je to na področju kazenskih obravnav problematično že zato, ker jih večina poteka po predlogi preiskovalnega spisa, ki pa je zbran v nejavni kazenski preiskavi.

2Javnost sojenja obsega javnost sodnih obravnav in javno izrekanje sodb. Oba dela pravice do javnosti sojenja sta v prvi vrsti namenjena uresničevanju pravice do poštenega sojenja, ki jo kot eno od človekovih pravic varuje tudi EKČP v svojem 6. členu. To pomeni, da bi pravico do javnosti sojenja ustavodajalec lahko vključil tudi v besedilo 23. člena, ki kot človekovo pravico določa pravico do sodnega varstva. Analiza besedil tega člena in 1. odst. 6. člena EKČP namreč pokažeta njuno precejšnjo identičnost, s tem da 1. odst. 23. člena uporablja dikcijo: »[…] brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče,« 1. odst. 6. člena EKČP pa: »[…] javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče«.

3Na tem mestu je treba omeniti tudi 128. člen Ustave, ki govori o udeležbi državljanov pri izvajanju sodne oblasti, pri čemer prepušča ureditev primerov in oblik udeležbe zakonodajalcu (glej podrobneje komentar k 128. členu). Seveda pa ta določba nima istega namena, kot ga zasleduje pravica do javnosti sojenja.

4Pravica javnosti sojenja ni absolutna, kar sicer velja za vse človekove pravice in temeljne svoboščine. Člen 24 namreč v zadnjem stavku vsebuje zakonski pridržek, na podlagi katerega je zakonodajalec pooblaščen, da določi izjeme, torej primere in pogoje, pod katerimi se javnost sojenja lahko izključi.