Boštjan M. Zupančič, 2002

1Domneva nedolžnosti je sicer visoko profiliran vidik vladavine prava in ravni pravne kulture nekega naroda ali države. Demokratične države jo jemljejo za nekaj samo po sebi umevnega, medtem ko diktarure in policijske države vseh vrst izhajajo iz »domneve krivde«.

2Toda domneva nedolžnosti ni ideološki postulat, temveč le povsem naraven in logično nujen nasledek vladavine prava. Rimskopravne formule »Actore non probante reus absolvitur«, »Ei incubit probatio, qui dicit, non qui negat« itd. to izdatno dokazujejo. Ker so ta izhodišča v normalnem civilnem (pravdnem) postopku samoumevna, je poudarjanje »domneve nedolžnosti« v kazenskem postopku vedno le odraz teženj vsakokratne izvršilne veje oblasti, da bi kazenski postopek (zlo)rabila za potrebe represije.

3Primerjaj določbo 2. odst. 6. člena EKČP: »Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.«

4Primerjaj določbo 9. člena Deklaracije o pravicah človeka in državljana (1789), ki pravi (v prevodu): »Vsakdo velja za nedolžnega, dokler se ne ugotovi njegova krivda. Če je nujno, da ga priprejo, je treba vsako strogost , ki ne bi bila potrebna za zagotovitev njegove navzočnosti, z zakonom strogo preprečiti.«

5Slovenska ustavna določba je po svojem pravnem dometu na sredi med obema zgoraj citiranima določbama. Določba Francoske deklaracije iz avgusta leta 1789 postulira predpostavko, ki je splošna in metajuridična. Po njej je vsak državljan, ne glede na to, ali je osumljen, obdolžen ali obtožen – domnevno nedolžen. Iz tega logično sledi na primer tudi, da je pravno varovan pred obdolžitvami v tisku in drugih medijih. Od te je bistveno ožja določba 2. odst. 6. člena EKČP, ki domnevo nedolžnosti namenja samo tistemu, ki je že obtožen (ne samo osumljen ali obdolžen!) storitve kaznivega dejanja.

6Slovenska domneva nedolžnosti je z izrazom »kdor je obdolžen kaznivega ravnanja«, ki po ZKP krije vse faze kazenskega postopka od aretacije do pravnomočne sodbe, širša od tiste po EKČP in ožja od tiste po Francoski deklaraciji.

7Taka domneva nedolžnosti (praesumptio juris) ni več širok etičen postulat, marveč je žal omejena le na kazenskoprocesni kontekst.

8V procesnem kontekstu ima ustavna presumpcija nedolžnosti tri nasledke, ki bi jih moral – pa jih seveda ni – ZKP dosledno izpeljati.

9Presumpcija nedolžnost prvič pomeni, da mora država kot tožeča stranka v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme. Obdolženec ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti in ima v katerikoli fazi postopka brezpogojno pravico do molka.

10Iz tega potem sledi, da bi moral ZKP dokazovanje v celoti naložiti tožilstvu. Tako kot je stari jugoslovanski ZKP koncipiran, zbira dokaze sodišče. Zaradi tega je profesor Vladimir Bayer trdil, da je predpostavka nedolžnosti le nelogičen moralni postulat. ZKP je torej v temelju koncipiran protiustavno. US bi moralo zakonodajalcu iz teh in še iz množice drugih ustavnih razlogov naložiti, da na novo koncipira celotni zakon o kazenskem postopku.

11To dokazno breme tožilca mora obsegati vse znake (elemente) kaznivega dejanja. Če dokazni preskus spodleti v enem znaku, potem ni uspel.

12Posebno vprašanje je, kako naj se razporedi dokazno breme glede znakov, ki izvirajo iz splošnega dela kazenskega zakona (na primer členi 11 do 13 in 20 ter 21 KZ). V načelu velja, da ima glede tega obdolženec samo breme navajanja (onus proferendi) – češ v času storitve kaznivega dejanja sem bil v silobranu. Ker je v normalnem akuzatornem postopku za obsodilno sodbo potrebna ugotovitev krivde »onstran razumnega dvoma« (»beyond reasonable doubt«), a contrario velja, da za vzpostavitev tožilčevega dokaznega bremena zadošča povzročitev takega dvoma glede kateregakoli znaka kaznivega dejanja.

13Za vse navedeno glej podrobneje: B. M. Zupančič et. al., s. 1205–1239.

14Drugič presumpcija nedolžnosti pomeni, da pred sodiščem kot arbitrom v sporu izvršilna veja oblasti (tožilec) nosi dokazno tveganje. Če tožilec s svojim dokazovanjem ne uspe, prevlada domneva, da je oseba nedolžna. O tem tveganju spet ne more biti govora, če dokaznega bremena v celoti ne nosi tožilec. Sodišče ne more »dokazno tvegati«, če pa sámo zbira dokaze in opravlja inkvizitorno funkcijo tožilca.

15Formulo »in dubio pro reo« kot tretji logični nasledek domneve nedolžnosti je zaradi pretežno inkvizitorne strukture starojugoslovanskega ZKP mogoče razumeti samo kot mlačno (epistemološko) priporočilo.

16Mogoče je torej skleniti, da je v slovenskem kazenskem postopku domneva nedolžnosti postavljena kot kategoričen ustavni postulat in ideal. Ker pa je domneva nedolžnosti lahko samo stranski nasledek akuzatorno strukturiranega kazenskega postopka in ker je sedanji ZKP pretežno inkvizitoren, kar inducira represivno mentaliteto pri policiji, tožilcih in celo pri sodiščih, ostaja Ustava s svojim 27. členom prazna črka na papirju.