Stane Vlaj, 2011

1Značilno za lokalno skupnost je, da njeni prebivalci sami upravljajo z lokalnimi zadevami. To se lahko dogaja zgolj dejansko, če pa se dogaja na podlagi posebnega pravnega položaja lokalne skupnosti, govorimo o lokalni samoupravi, torej tisti samoupravi, ki se v nasprotju z drugo (funkcionalno) samoupravo nanaša in odvija na določenem območju v lokalni skupnosti. Značilno zanjo je, da omogoča in zagotavlja lokalni skupnosti neko stopnjo neodvisnosti, zlasti v razmerju do države. Gre za samoupravni položaj lokalne skupnosti, ki omogoča prebivalcem lokalne skupnosti, da v določeni meri samostojno upravljajo z lokalnimi zadevami. Tak položaj lokalni samoupravi podeljuje ali priznava država, praviloma z zakonom, ponekod pa že kar z Ustavo. V slednjem primeru je lokalni samoupravi njen položaj zagotovljen tudi na ustavni ravni, kar pomeni, da ji ga država ne more odvzeti ali ogrožati (Šmidovnik, Lokalna samouprava, s. 27–36).

2Pojem lokalne javne zadeve, ki ga vsebuje določba prvega odstavka 140. člena Ustave, je sicer pravno nedoločen pojem, vendar je njegovo vsebino mogoče določati od primera do primera v okviru elementov, ki jih vsebuje ustavna opredelitev. US je že večkrat razlagalo vsebino in okvir tega pojma (prim. npr. odločbi, št. U-I-215/96, Ur. l. 10/99 in št. U-I-97/05, Ur. l. 69/05), pri tem pa poudarilo, da so glavni kriteriji opredelitve narava stvari, primernost občin za opravljanje določene naloge in pa kriterij pretežnosti, tj., da pretežno zadevajo prebivalce lokalne skupnosti; zakonodajalec mora vedno, kadar posamezno nalogo določi kot novo izvirno pristojnost občine, ker je po njegovem mnenju lokalnega značaja, istočasno temu prilagoditi tudi sistem financiranja in omogočiti občini vsaj soodločanje pri izvrševanju te naloge (Senčur, doktorska disertacija, s. 276 in Senčur, Lokalna samouprava – kriza ali razkošje, s. II–VI).

3Vprašanje porazdelitve pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi – decentralizacija – in virov za financiranje teh skupnosti – zadostnost virov in finančna avtonomija – je odprto vprašanje v večini evropskih držav. Razdelitev pristojnosti je postala eno središčnih področij dialoga med državo in lokalnimi skupnostmi. Decentralizacija kot proces uresničevanja načela subsidiarnosti je moderna težnja v evropskih in zunajevropskih državah. Pri nas se ta proces še ni začel (Vlaj, Lokalna samouprava, s. 281 in nasl.).

4Možnosti za dodaten obseg nalog, ki naj bi jih opravljale lokalne skupnosti, so se povečale z ukinitvijo nekdaj z Ustavo predpisanega soglasja občin ob morebitnem prenosu nalog iz državne pristojnosti v njihovo izvajanje. Vendar pa ima tak prenos pomembno oviro prav v premajhnih občinah, ki so večinoma nesposobne opravljati kakšen večji obseg državnih nalog. To potrjuje tudi praksa, saj imamo do sedaj le en primer tovrstnih prenosov, morda dva. Zato bi v tem času prišel v poštev prenos nalog iz državne pristojnosti le na določeno število občin, ta prenos pa bi moral biti skrajno premišljen in dorečen (Senčur, doktorska disertacija, s. 277).