Stane Vlaj, 2011

1V razpravi o lokalni samoupravi v RS sta ves čas navzoči dve nasprotni struji, centralistična in regionalistična oziroma decentralistična. Najbolj sporna točka je bil t. i. regionalizem. Gre za vprašanje ene ali dveh ravni lokalne samouprave v Sloveniji. Pri nastanku novih občin pa je šlo za vprašanje, ali naj bi imeli občine z velikimi ali z majhnimi pristojnostmi oz. velike ali manjše občine. Bistvo razhajanj je bilo v tem, ali bo Slovenija imela močno lokalno samoupravo, ki bi bila ustrezna protiutež državnemu centralizmu, ali pa šibko lokalno samoupravo, ki bi omogočala centralistično upravljanje države. Glede teh dilem ni bilo v nacionalni politiki nikoli doseženo soglasje, na podlagi katerega bi se v Ustavo in nato v zakon o lokalni samoupravi lahko zapisale jasne in čiste formulacije o lokalni samoupravi. Sprememba pa je nastala leta 2006, ko so parlamentarne stranke v Državnem zboru dosegle veliko soglasje o potrebnosti spremembe Ustave na področju lokalne  samouprave, ki bi omogočile regionalizacijo Slovenije (Vlaj, Lokalna samouprava, s. 261 in nasl.).

2DZ je l. 2006 sprejel tri ustavne spremembe – nov člen 143 in spremembe in dopolnitve 121. in 140. člena. Sprememba 121. člena naj bi omogočila, da naloge državne uprave opravljajo poleg ministrstev tudi drugi upravni organi (na primer upravni okraji) in organi lokalnih skupnosti, kar bi omogočilo dekoncentracijo in decentralizacijo državne uprave ter uveljavljanje evropskega načela subsidiarnosti v povezavi s predlaganima spremembama 140. in 143. člena, ter ustrezneje uredila institut javnega pooblastila; sprememba 140. člena, ki naj bi omogočila, da država z zakonom prenese na lokalne skupnosti opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti brez njihovega predhodnega soglasja, s tem, da jim mora za to zagotoviti sredstva, kar bi omogočilo decentralizacijo izvajanja državnih nalog na lokalne skupnosti in uveljavljanje načela subsidiarnosti; novi 143. člen določa obvezno ustanovitev pokrajin z zakonom kot širših lokalnih skupnosti za opravljanje lokalnih zadev širšega pomena in za opravljanje z zakonom določenih zadev regionalnega pomena, kar bo omogočilo regionalizacijo Slovenije, ki je nujna za dograditev lokalne samouprave, za decentralizacijo državnih nalog in uveljavljanje načela subsidiarnosti, pa tudi uspešnejšega konkuriranja za sredstva strukturnih skladov EU, kjer bi pokrajine lahko delovale kot partner evropskih strukturnih skladov in za enakopravnejše prekomejno regionalno sodelovanje (Vlaj, Lokalna samouprava, s. 262–263).

3V razprave o reformi lokalne samouprave v Sloveniji niso bila dovolj vključena novejša družboslovna spoznanja, ki kažejo, kako dinamično v razvitem svetu presegajo takšno lokalno zaprtost, kakršno utrjuje naš pravni red. Vse večje siromašenje lokalne samouprave: pravni red slovenske države prostorsko in vsebinsko zamejuje vlogo ljudi na ozke lokalne interese. V okviru teritorialne organizacije slovenske države imamo bolj opravka z »getoizacijo«, nekakšnim izprtjem, kot z »glokalizacijo«, tj. z razširjanjem in bogatitvijo lokalne demokracije.

4V zamejenih okvirih normativnega formalizma, ki je prevladoval v dosedanjih razpravah o teritorialno-političnih preureditvah v Sloveniji, ni bilo prostora za širše prostorsko-časovne razsežnosti: v pripravah reforme lokalne samouprave so prevladovala že preživela miselna izhodišča, npr. v zvezi s teorijo države v začetku 20. stoletja – država je tista, ki določa, kateri so lahko interesi ožjih družbenih skupnosti. Država je tista, ki izraža in zagotavlja enotnost in celovitost Slovenije – ne s soudeležbo regij in občin, temveč z njihovim podrejanjem ali pa celo z njihovim dejanskim nepriznavanjem.

5Takšno medsebojno izključnost je danes mogoče presegati s partnersko soudeležbo vseh ravni delovanja: taka državocentričnost slovenske politike in pravnega reda je v pravem nasprotju in se že vsakodnevno spopada z evropskim načelom subsidiarnosti, ki izhaja »od spodaj«, tako da daje prednost lokalnim enotam in »višjim« prepušča le tiste naloge, ki jih lahko rešujejo uspešneje kot »nižje« enote. Ko postaja vse bolj nesprejemljivo vsiljevanje določenega modela z vrha, je očitno le dialog tisti, v katerem je mogoče strpno presegati tako enostranosti pristopa od zgoraj, kot enostranosti od spodaj.

6Z »reformo« se je pozornost osredinila le na tisto, kar je najbolj vidno, opazno, tj. na velikost občin – kot da bi že sprememba le-te lahko odločilno vplivala k demokratizaciji; kot da je mogoče določiti optimalno velikost kar na splošno in kot da gre pri tem prvenstveno ali pretežno za (upravno)pravna vprašanja.

7Lokalne skupnosti ne morejo uveljavljati svojih edinstvenih možnosti in pospešeno reševati svojih problemov, če so normativno obravnavane uniformno ali kvečjemu v nekaj taksativno določenih kategorijah: uveljavljanje edinstvenih lokalnih identitet terja vse večjo lokalno samostojnost in strpnost do različnosti, česar pa slovenski pravni red še ne dopušča.« (Mlinar, Prostorsko-časovna organizacija bivanja: raziskovanja na Koprskem in v svetu, s. 388–395).