Matej Avbelj, 2011

1V skladu s splošno sprejetim stališčem (KURS 2010, Šturm, Virant, s. 342) je 69. člen neločljivo povezan s 33. in 67. členom, ki opredeljujeta pravico do zasebne lastnine in njeno gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo. Iz 69. člena izhaja ne samo, da lastninska pravica ni absolutna, temveč da se jo lahko v javnem interesu proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini tudi omeji ali celo odvzame, vendar le pod pogoji, opredeljenimi v zakonu. Takšna ureditev je skladna tudi s Protokolom 1 k EKČP, ki v 1. členu zagotavlja varstvo premoženja, v skladu s katerim ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja, pri čemer se premoženje lahko odvzame le, če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Pri tem pa imajo države še pravico, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.

2Ob siceršnji povezanosti omenjenih členov se vendarle poraja tudi vprašanje njihovih medsebojnih razmerij, zlasti ločevanja med omejitvami lastninske pravice, ki izhajajo iz njene socialne funkcije (67. člen) in razlastitvijo ter omejitvijo, ki ju dopušča 69. člen. Teorija (KURS 2010, Virant, s. 666) stoji na stališču, da v slovenskem ustavnem pravu obstaja relativno jasna ločnica med omejitvami lastninske pravice zaradi njene socialne funkcije in razlastitvijo ter omejitvami po 69. členu. Tega zadnjega naj bi šlo razumeti »kot odvzem lastninske pravice (to zajema dejanski odvzem pod krinko omejitve lastninske svobode, torej izvotlitev pravice, njeno spremembo v nekaj, kar ne zasluži več tega imena) ali omejitev lastninske pravice, kakršna je izoblikovana z zakonom oziroma s konkretizacijo zakonsko predvidenih mehanizmov socialne vezanosti, zaradi doseganja javne koristi.« To naj bi bilo nekaj drugega kot zgolj uresničevanje gospodarske in socialne funkcije lastnine (vse Virant, s. 666), čeprav je razlika včasih težko zaznavna, saj je prav javna korist, v prid katere se lastnina lahko odvzame ali omeji, odraz in rezultat socialne vezanosti lastninske pravice.

3Kljub temu, da ločnica med 67. in 69. členom tako ni povsem jasna in glede nje tudi v primerljivih ustavnih ureditvah obstajajo različni teoretični pristopi (Virant, s. 641), jo velja ohraniti. Medtem ko 67. člen zakonodajalcu daje pooblastilo, da z zakoni določi vsebino lastninske pravice iz 33. člena na posameznem področju (Čebulj, s. 535), mu 69. člen omogoča zakonske omejitve ali celo odvzem lastninske pravice. Pri tem se, seveda, poraja vprašanje, ali določitev vsebine lastninske pravice po 67. členu pomeni njeno omejitev v smislu 69. člena, in kdaj jo pomeni.  US je na to vprašanje odgovorilo, rekoč,  da omejitve, ki povsem izvotlijo lastninsko pravico, tako da lastniku ostane le še gola pravica (»nuda proprietas«), ne pomenijo več določitve načina uživanja lastninske pravice v skladu s 67. členom, temveč predstavljajo dejansko razlastitev. Lastnik takšne lastnine namreč sploh ne more več uživati (OdlUS XI, 73, U-I-244/00, Ur. l. 50/02).

4Razlastitev in omejitev lastninske pravice sta ukrepa, ki se sicer ločita po svoji intenzivnosti. Razlastitev, kot najtežji poseg v lastninsko pravico, je lahko bodisi popolna bodisi delna in pomeni odvzem lastninske pravice na delu ali na celotni nepremičnini, medtem ko omejitev lastninske pravice zajema vse tiste omejevalne posege v pravico, ki ne pomenijo njenega odvzema (Čebulj, s. 536).