Vid Jakulin, 2011

1Nedotakljivost stanovanja je tako pomemben del pravice do zasebnosti, da ji pravni red zagotavlja tudi kazenskopravno varstvo. Drugače kot KZ, ki je posege v nedotakljivost stanovanja inkriminiral v štirih določbah (kršitev nedotakljivosti stanovanja po 152. členu, nezakonita vselitev po 228. členu, nasilje zoper najvišje predstavnike države po 353. členu, ki je obsegalo tudi napad na zasebno stanovanje katerega izmed najvišjih predstavnikov države in ogrožanje oseb pod mednarodnim varstvom po 389. členu, ki je obsegalo tudi napad na zasebno stanovanje osebe pod mednarodnim pravnim varstvom), je KZ-1 kršitev nedotakljivosti stanovanja in nezakonito vselitev združil v enem členu pod naslovom »Kršitev nedotakljivosti stanovanja«. Pri tem je treba posebej opozoriti, da nezakonita vselitev ni dekriminirana, temveč je zajeta v opisu prvega odstavka 141. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 141. člena KZ-1 namreč stori, kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani ali mu na drug način onemogoči njihovo uporabo (v tem delu opisa je zajeta tudi nezakonita vselitev).

2V drugem odstavku 141. člena KZ-1 je inkriminirana neupravičena preiskava stanovanja ali prostorov iz prvega odstavka tega člena. To je delictum sui generis.

3V tretjem odstavku 141. člena KZ-1 je predvidena kvalificirana oblika kaznivega dejanja, ki jo lahko izvrši uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic.

4Poleg te inkriminacije je KZ-1 ohranil inkriminaciji nasilja zoper najvišje predstavnike države (353. člen) in ogrožanje oseb pod mednarodnim varstvom (371. člen), ki v opisu izrecno zajemata tudi napad na zasebno stanovanje.

5Posebej je treba opozoriti, da je zaradi varstva zasebnosti pojem »stanovanje« treba razumeti širše, kot ga opredeljuje Stanovanjski zakon. Po Stanovanjskem zakonu je stanovanje skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi.1 Zaradi varstva zasebnosti je treba s pojmom »stanovanje« razumeti vse prostore, v katerih človek lahko pričakuje zasebnost. Na podlagi tega merila se za stanovanje štejejo tudi prostori, ki se v sezoni ali občasno uporabljajo za oddih in rekreacijo, začasna bivališča na gradbiščih, sobe v samskih in študentskih domovih, sobe v domovih starejših občanov, hotelske sobe in celo bolniške sobe.

6S pojmom »drugi prostori« pa razumemo zaprte prostore,  ki so tuja lastnina, kot npr. garaže, drvarnice, barake, skladišča, veže, shrambe, kopalnice,  balkone, kabine na ladjah, stanovanjske prikolice, avtodome, šotore in podobno.2

1 Drugi odstavek  4. člena Stanovanjskega zakona (Neuradno prečiščeno besedilo).

2 Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Ljubljana 2002, s. 139.