Vid Jakulin, 2011

1Prepoved mučenja je tako pomembna človekova pravica, da ji je treba zagotoviti tudi kazenskopravno varstvo. Konvencija ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (v nadaljevanju KPM) od držav članic te konvencije zahteva, da v svojih nacionalnih zakonodajah mučenje opredelijo kot kaznivo dejanje (četrti člen konvencije) in na ozemlju pod svojo jurisdikcijo preprečijo druga dejanja, krutih, nečloveških ali poniževalnih kazni ali ravnanja, ki niso dejanja mučenja, kot jih opredeljuje 1. člen (prvi odstavek 16. člena konvencije). Čeprav je RS navedeno konvencijo ZN ratificirala že aprila 1993, Kazenski zakonik RS iz leta 1994 (v nadaljevanju KZ),[1] ki je veljal do 1. novembra 2008, mučenja ni opredelil kot kaznivo dejanje, s čimer je RS kršila svojo obveznost iz KPM. Drugače kot KZ, ki je opredeljeval samo kaznivo dejanje mučenja živali, novi Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1),[2] ki je začel veljati 1. novembra 2008 poleg mučenja živali inkriminira tudi mučenje ljudi in druge oblike krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Z inkriminacijo mučenja in drugih oblik krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja je Republika Slovenija izpolnila svojo obveznost iz KPM.

2Pojem mučenja je opredeljen v prvem odstavku prvega člena KPM. Izraz “mučenje” po KPM pomeni vsako dejanje, ki osebi namenoma prizadene hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi od nje ali koga drugega dobila obvestila ali priznanja ali da bi se kaznovala za dejanje, ki ga je storila sama ali kdo drug ali je zanj osumljena sama ali kdo drug, da bi se ustrahovala ali da bi se nanjo izvajal pritisk ali da bi se ustrahoval kdo drug ali bi se nanj izvajal pritisk ali iz kateregakoli drugega razloga, ki temelji na katerikoli obliki diskriminacije, če to bolečino ali trpljenje prizadeva uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa kot oseba z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali privolitvijo molče. Ta izraz se ne nanaša na bolečino ali trpljenje, ki je posledica izključno zakonskih sankcij, ki ni ločljivo od teh sankcij ali ga te sankcije povzročajo.

3Kaznivo dejanje mučenja je opredeljeno v 265. členu KZ-1. Zaradi primerjave z opredelitvijo mučenja v KPM, 265. člen KZ-1 povzemam dobesedno. »Mučenje:

1. Kdor komu namenoma povzroči hudo bolečino ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da si od njega ali tretje osebe pridobi informacijo oziroma priznanje, ga kaznuje za dejanje, ki ga je storil on ali tretja oseba ali je za to dejanje osumljen on ali tretja oseba, da bi ga ustrahoval ali nanj izvajal pritisk ali da bi ustrahoval tretjo osebo ali nanjo izvajal pritisk ali iz katerega drugega razloga, ki temelji na katerikoli obliki kršitve enakopravnosti, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
2. Če trpljenje ali bolečino iz prejšnjega odstavka tega člena povzroči ali prizadene uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali molče, se kaznuje z zaporno kaznijo od treh do dvanajstih let.«

4Očitno je opredelitev mučenja v 265. členu KZ-1 širša od opredelitve v prvem odstavku prvega člena KPM. Na podlagi opredelitve mučenja v KPM bi bilo kaznivo dejanje mučenja posebno kaznivo dejanje (delictum proprium), saj bi ga lahko izvršila samo uradna oseba. KZ -1 pa mučenje v temeljni obliki opredeljuje kot splošno kaznivo dejanje (delictum communium), ki ga lahko izvrši vsakdo in ne le uradna oseba. Če dejanje iz prvega odstavka 265. člena KZ-1 izvrši uradna oseba, gre za hujšo – to je kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za katero je predpisana strožja kazen. Takšna opredelitev mučenja v KZ-1 po mojem mnenju ne predstavlja kršitve obveznosti iz KPM, saj zagotavlja celo širše kazenskopravno varstvo kot ga od držav pogodbenic terja konvencija.

5Iz prakse ESČP je razvidno, da pri obravnavi po tretjem členu EKČP ne dopušča uporabe doktrine proporcionalnosti, kar pomeni, da prepovedi mučenja ni mogoče relativizirati in je absolutna.[3] Kljub temu pa je mogoče, da bi bila v kazenskem postopku izključena krivda človeka, ki bi izpolnil znake kaznivega dejanja mučenja, če bi sodišče ugotovilo, da je ravnal v skrajni sili (prvi odstavek 32. člena KZ-1).

6KZ-1 ima poleg kaznivega dejanja mučenja še nekaj določb, ki pomenijo inkriminacijo drugih oblik krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja. V 266. členu KZ-1 je opredeljeno kaznivo dejanje kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic. To kaznivo dejanje stori uradna oseba, ki pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo. Takšna oseba se kaznuje z zaporom do treh let.

7Kaznivo dejanje izsiljevanje izjave je urejeno v 267. členu KZ-1. To kaznivo dejanje stori uradna oseba, ki pri opravljanju službe ali javnih pooblastil uporabi silo, grožnjo ali kakšno drugo nedovoljeno sredstvo ali nedovoljen način, da bi od obdolženca, priče, izvedenca ali koga drugega izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo. Takšna uradna oseba se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

V drugem odstavku tega člena je predvidena kvalificirana oblika kaznivega dejanja. Za kvalificirano obliko kaznivega dejanja gre v primerih, če je bilo dejanje iz prvega odstavka storjeno s hudim nasiljem ali če storilec z izsiljevanjem izpovedbe povzroči hude posledice za obdolženca v kazenskem postopku. Storilec takšnega dejanja se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

8Grdo ravnanje s podrejenim je urejeno v 274. členu KZ-1. Nadrejena vojaška oseba, ki v službi ali v zvezi s službo grdo ravna s podrejenim, ali ravna z njim tako, da žali njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let. Če nadrejena vojaška oseba stori takšno dejanje proti več osebam, se kaznuje z zaporom do petih let.

[1] Ur l. 63/1994, 70/1994 – popravek, 23/1999, 40/04, 95/04 – uradno prečiščeno besedilo.

[2] Ur l. 55/08, 66/08 – popravek in 39/09.

[3] B. M. Zupančič: Komentar k 18. členu, v: Šturm (ur.), KURS, s. 209.