France Arhar, 2002

1Suverena oblast, ki jo poseduje država, ji daje pravico, da predpisuje davke in druge dajatve, ki ob premoženju, ki ga država ima, predstavljajo finančni temelj za njeno delovanje. Pravice lokalnih skupnosti, povezane z njihovo materialno bazo, so izvedene iz sprejetih zakonov oziroma direktno iz ustave. ”Originarnega posega” v lastnino tržnih udeležencev lokalne skupnosti nimajo, tako da je na ta način v nekem smislu varovan enoten pristop k obremenitvam posameznikov in institucij. Sama davčna obremenitev različnih subjektov daje pomembno informacijo o “potratnosti države”, hkrati pa se z njeno pomočjo in transferjev države v nasprotni smeri lahko ugotavlja, kolikšni so t. i. neto učinki. Z ostrejšo oziroma milejšo davčno prisilo ima država v rokah enega najpomembnejših vzvodov ekonomske politike, s katerim na državni ravni kot tudi na lokalnih ravneh vpliva na gospodarsko rast celotne ekonomije ali njenih posameznih delov. Priznati moramo, da so se pogledi v zvezi z davčno obremenitvijo posameznih subjektov v preteklosti večkrat spreminjali in s tem se je spreminjala bolj ali manj aktivna vloga države na trgu, medtem ko se predvsem v zadnjem času vse bolj krepi tendenca k čim večji “harmonizaciji” davčnih stopenj, ki jo še posebej zahtevajo prosti trgi in na njih razvijajoča se konkurenca. Suverenost države iz tega zornega kota na eni strani zmanjšuje unifikacija pravne ureditve, v Evropski uniji pa tudi uvedba skupne valute. Z drugimi besedami, država kot subjekt, ki ji ustava daje “neomejeno možnost” posega v lastnino drugih subjektov, je dejansko objektivno omejena v izvajanju svoje pravice na podlagi integracijskih procesov, katerih sestavni del je, oziroma konsolidacije in koncentracije pravnih subjektov. Tak razvoj dogodkov, ki ga je v preteklosti že pričel nakazovati proces vse večjega števila konvencij, da bi se izognili dvojnemu obdavčenju, predstavlja resno skrb državam v razvoju kot tudi vsem t. i. ”tranzicijskim ekonomijam”, med katerimi je tudi naša, kajti kot vemo, čas tranzicije zahteva vrsto prilagoditev na različnih ravneh in prav zato tudi večje izdatke za posamezne družbene skupine, če ne želimo povzročiti prevelike socialne napetosti.

2Tranzicijski fiskalni impulz (Bole) je obstajala tudi v Sloveniji, predvsem v obdobju od 1991 do 1996. Dotedanja socialna shema ni imela materialne osnove za hitro rastoče število nezaposlenih, ki je bilo posledica velikega števila stečajev podjetij in njihove reorganizacije. Paralelno smo bili priča številnim tehnološkim presežkom oziroma predčasnemu upokojevanju zaposlenih. V tem obdobju je država uporabila različne instrumente za “premagovanje nastalih težav” v celotnem gospodarstvu. Dejavnost vlade je bila povezana s sanacijo bančnega sektorja, s finančno pomočjo oziroma davčnimi olajšavami podjetjem, ki so se spoprijemala z veliki izgubami, kot tudi z različnimi razvojnimi programi za posamezna podjetja. Novonastali dolg, ki je bil povezan s “transformacijsko depresijo” (transformation depression; Blanchard), bo imel svoje posledice tudi v bližnji prihodnosti, kajti tovrstni posegi države so bili doseženi v pretežni meri s t. i. dolgoročnimi dolžniškimi instrumenti. Morda velja na tem mestu še posebej omeniti zamenjavo (t. i. “swap”) slabih bančnih terjatev za državne obveznice, pri katerih je bil dogovorjen 30-letni moratorij za odplačilo kapitala, oziroma samo plačilo obresti za isti dolžniški instrument kot svež transfer denarja s strani države. Če ocenjujemo slednjo operacijo iz pravnega vidika, je razumljivo, da gre na eni strani sicer za “menjalno razmerje” dveh različnih kvalitet premoženja, pri katerem je dejansko ob slabem bančnem premoženju nastala velika razlika v škodo države, z drugimi besedami dolg, ki je trenutno v svoji neto poziciji v celoti še vedno neugotovljiv, ker slabo bančno premoženje še vedno ni bilo v celoti unovčeno. Na drugi strani bo šele proces privatizacije v saniranih bankah pokazal, za koliko se je dejansko zadolžila država, oziroma koliko ji je tovrstni poseg povečal njeno premoženje.

3Ko govorimo o potrebni ”materialni bazi” za delovanje države, si le-ta to ustvarja s predpisovanjem davkov. Ti po drugi strani predstavljajo tekočo obremenitev subjektov, ki delujejo na trgu – to je druga možnost, ki jo v svojem 149. členu predvideva Ustava, da taka obremenitev v danem trenutku ne nastopi, ker jo enostavno nadomesti zadolžitev države. Vsako zadolžitev države, za katero zahteva Ustava tudi poseben zakon, bi lahko imenovali “obremenitev prihodnjih prihodkov države ali celo generacij”, za katere pa ni gotovo, kolikšni bodo, kajti v prvi vrsti bodo odvisni od splošnega gospodarskega stanja (rast ali nazadovanje rasti: konjunktura ali recesija). Če v taki situaciji država sprejema zakonske rešitve, ki pomenijo nove dodatne pravice v korist posameznikov ali celo institucij, in s tem njene višje obremenitve, se s tem sistemsko tveganje zelo povečuje in v prihodnosti pripelje do resnih problemov pri realizaciji že “standardnih“ zagotovljenih pravic. Kot že poudarjeno, nova demografska gibanja, staranje prebivalstva, premoženjsko razslojevanje posameznikov in skupin terjajo že v sedanjem trenutku vso previdnost predvsem pri sprejemanju novih zakonov, ki dejansko pomenijo nove pravice, hkrati pa tudi tistih, ki pomenijo nove zadolžitve države bodisi doma ali v tujini. Enaka previdnost in preudarnost je potrebna tudi na lokalnih ravneh, kajti ravno pri dolgu se večkrat pozablja na težo obresti in drugih stroškov, njihovo odplačevanje je avtomatično zmanjšanje finančnega transferja posameznikom ali posameznim skupinam.