Stane Vlaj, 2002

1Pri državnem nadzoru nad organi lokalnih skupnosti gre za sistem pravnih pravil, s katerimi država: (1) postavlja meje, do kod smejo organi lokalnih skupnosti pri opravljanju nalog, kar pomeni, da postavlja s tem merila za državni nadzor, (2) določa mehanizem organov, ki opravljajo nadzor in (3) določa instrumentarij pravnih in drugih sredstev, s katerimi morejo ti organi učinkovito posredovati, kadar je treba intervenirati v lokalnih skupnostih (Šmidovnik, s. 205–206).

2Državni nadzor lokalnih oblasti naj se po Evropski listini lokalne samouprave – ELLS opravlja tako, da zagotavlja, da poseg nadzornih oblasti ostane v razmerju s pomembnostjo koristi, ki naj jih varuje. Namen nadzora je v prvi vrsti svetovanje, pomoč in krepitev odgovornosti in sposobnosti za samostojno odločanje organov lokalnih skupnosti. Nadzor ne bi smel zmanjševati ne svobode odločanja, ne učinkovitosti lokalnih oblasti pri opravljanju njihovih zadev. Pri državnem nadzoru gre pretežno za strokovno pomoč in sodelovanje. Nadzorstveni instrumentarij je v zakonih evropskih držav precej obširno razčlenjen.

3Obstajajo različne vrste nadzora dela lokalnih organov, od katerih ima vsaka svoj razlog, svoje cilje in težave. To so pravni, finančni in politični nadzor. Pravni nadzor naj zagotovi, da lokalne oblasti ne prekoračijo svojih pooblastil in da so ta pooblastila uporabljena skladno z zakonom. Zasnova pravnega nadzora sestoji iz več oblik nadzora, ki morajo biti jasno razlikovanje. To sta nadzor, ki ga opravljajo osrednje, in če je to primerno, regionalne oblasti (upravni nadzor), ter nadzor, ki ga opravljajo domača sodišča (ustavna, upravna in/ali civilna – sodni nadzor). Pomembno vlogo pa lahko igrajo tudi nesodna telesa. Tako imajo posamezne države npr. pisarno varuha človekovih pravic ali posredovalca, ki opravljata preiskave (skandinavske države) ali rešujeta pritožbe zaradi ravnanja lokalne uprave.

4Finančni nadzor in revizija se sestojita iz revidiranja računov in likvidnosti in z drugimi finančnimi vprašanji lokalne skupnosti.

5Politični nadzor pa se lahko opravlja na dveh ravneh. Prvič, v lokalni skupnosti, v kateri so izvršilna telesa odgovorna izvoljenim skupščinam. Drugič, gre za opravljanje nadzora javnosti. Najneposrednejša oblika tega dnevnega nadzora je glasovanje na lokalnih volitvah. Nadzirajo se odločitve, organi in osebe.

6Upravni nadzor se lahko opravlja samo po postopkih in v primerih, ki jih predvideva ustava ali zakon. Vsak upravni nadzor nad dejavnostmi lokalnih oblasti je praviloma usmerjen samo k zagotavljanju skladnosti z zakonom in ustavnimi načeli. Upravni nadzor nad delom organov lokalnih skupnosti ne sme zmanjševati ne svobode ne učinkovitosti teh organov pri opravljanju njihovih zadev. Oblasti višje stopnje pa lahko upravno nadzirajo tudi primernost opravljanja nalog, ki so prenesene v opravljanje lokalnim skupnostim (Vlaj, s. 211–212).

7Zakon o lokalni samoupravi – ZLS določa, da državni nadzor nad delom organov lokalne samouprave opravljajo vlada in ministrstva. Če ministrstvo meni, da je občinski akt protiustaven ali nezakonit, mora opozoriti organ občine, ki ga je izdal, in mu predlagati rešitve. Če ta organ ne uskladi omenjenega akta, mora ministrstvo predlagati Vladi, naj zahteva postopek pred US za presojo skladnosti tega akta z Ustavo in zakonom. Vlada oziroma ministrstvo lahko izvajanja odlokov, o katerih meni, da so nezakoniti, zadrži in jih predloži v presojo ustavnemu sodišču.

8V RS občinski organi pri opravljanju nalog občine v okviru svojih pristojnosti izdajajo splošne in posamične pravne akte, izdajajo oziroma sklepajo akte poslovanja, izdajajo notranje akte in opravljajo materialna dejanja. Organi lokalnih skupnosti odločajo v upravnih stvareh na območju lokalne skupnosti (3. odst. 19. člena ZUP). Vse te oblike delovanja občinskih organov so vezane na načelo zakonitosti. Splošni pravni akti morajo biti usklajeni z ustavo in zakoni.

9Posamične pravne akte v upravnih zadevah izdaja na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa odloča župan (stvarna pristojnost organov lokalne skupnosti za odločanje na prvi stopnji o upravnih stvareh iz njihove izvirne pristojnosti), če bodo ustanovljene pokrajine, pa bo stvarna pristojnost dana tudi pokrajinski upravi. Stvarno pristojna za odločanje na prvi stopnji iz prenesene pristojnosti države na občino ali pokrajino je na prvi stopnji občinska oziroma pokrajinska uprava, medtem ko je po 2. odst. 16. člena ZUP za odločanje na drugi stopnji o pritožbi pristojno ustrezno ministrstvo, če ni z zakonom za odločanje določen drug organ (Jerovšek, s. 44).

10Zakonitost posamičnih pravnih aktov ima materialno in formalno razsežnost. Pri prvi gre za skladnost odločbe z zakonom, morebitnimi podzakonskimi in občinskimi predpisi. Pri formalni zakonitosti pa gre za upoštevanje določb o pristojnosti ter skladnosti oblike in postopka, v katerem je odločba izdana, s predpisi o upravnem postopku. Občinski svet pa sprejema tudi odločitve, sklepe, ki nimajo narave predpisa in ne posamičnega upravnega akta. Ti akti se ne izdajajo po pravilih upravnega postopka, morajo pa biti usklajeni z zakonom (Virant, s. 14).