Stane Vlaj, 2002

1Ta člen govori o širših samoupravnih lokalnih skupnostih, skupaj s pokrajinami kot stvaritvah samih občin. Ustava ne določa obvezne ustanovitve širših lokalnih skupnosti. Zakon sicer lahko določi pogoje in merila, pravni položaj in način ustanovitve pokrajin, odločitev o ustanovitvi pa je po ustavi pridržana samim občinam. Pokrajina se ustanovi, spremeni ali odpravi z zakonom na podlagi odločitve občinskih svetov, ki morajo biti sprejete z dvetretjinsko večino vseh članov (73. člen Zakona o lokalni samoupravi – ZLS). O tej odločitvi se v občini lahko izvede referendum. Ustava postavlja načeloma v enak položaj pokrajine in druge širše samoupravne lokalne skupnosti, pri čemer pa ne določa, katere so širše samoupravne lokalne skupnosti. Tega tudi ZLS ni storil, temveč se je osredotočil le na pokrajine. ZLS je določil le, da se občine lahko povezujejo v skupnosti, zveze ali združenja občin (Kaučič/Grad, s. 343 in 344). V širše lokalne skupnosti (v nadaljevanju: pokrajine) se občine lahko povezujejo (prostovoljno), zaradi urejanja in opravljanja lokalnih zadev širšega pomena. V sporazumu z njimi pa država prenese nanje določene zadeve iz državne pristojnosti v njihovo izvirno pristojnost in določi udeležbo teh skupnosti pri predlaganju ter uresničevanju nekaterih zadev iz državne pristojnosti. Ustava izrecno nalaga zakonu, da določi načela in merila za prenos pristojnosti na širše lokalne skupnosti (24. člen ZLS).

2Zakaj ni bil regionalizem urejen z Ustavo? »Izraz regija se uporablja zelo lahkotno, ko pa ga skušamo opredeliti, se izmuzne iz rok. Regijo lahko določimo na ducat različnih in legitimnih načinov. V zgodovinskem razvoju smo bili Slovenci pač razdeljeni na več avstro-ogrskih dežel in zgodovinski spomin nanje je še ostal. Vendar na ta način regij danes sploh ni več. Meje med tradicionalnimi regijami so zabrisane in skoraj nedoločljive. Imamo tudi dialektološke regije, na katere se vežejo domnevne psihološke in druge značilnosti ljudi. Te so še težje opredeljive. Gre za zelo ohlapne značilnosti prebivalcev na določenih območjih, da jih je težko povzdigniti na pravno raven. Morda je imel in še ima kdo v mislih gospodarsko-demografske regije, ali pa regije, ki sovpadajo z izvrševanjem javnih služb. Vendar pa zdravstveni, policijski in šolski okoliši praviloma teritorialno ne sovpadajo. Kaj pa krajinske, ekološke ali planske regije? Kdor koli bi hotel opredeliti regijo, tega ne bi mogel storiti enoznačno. Prav to pa omogoča veljavna ustava. Povezovanje občin v širše lokalne skupnosti, če lokalni interes na širšem območju teži k institucionalizaciji, ima v praksi vso možnost, da se uresniči. Zamisel upravnih okrajev je združljiva s koncepcijo hibridnih širših lokalnih skupnosti, ki bi opravljale funkcije decentralizirane državne uprave in funkcije lokalne samouprave na širšem območju več občin. […] Namesto regionalizacije republike in zbora regij se je lahko ponudilo širše samoupravne lokalne skupnosti, z zakonom določene okraje, predstavništvo regij v državnem svetu ter večinski ali kak drug volilni sistem, ki poslance veže na njihov volilni okraj (regijo).« (Jambrek, s. 294 in 328–329)

3Pokrajine v Sloveniji dejansko obstajajo. Subjektivni občutek prebivalcev o pripadnosti določeni pokrajini nedvomno obstoji. Imamo naravne (geografske, podnebne idr.) regije, regije na podlagi ustvarjenega prostora (glede na hišno, stavbno vrsto idr.), regije glede na prebivalstvo (etnološka, narečna območja idr.). Nekateri strokovnjaki dajejo pri snovanju členitev Slovenije prednost enim, drugi pa drugim vidikom. Ustava pokrajino obravnava kot drugo raven lokalne samouprave, torej enoto lokalne samouprave. Pokrajina se ustanovi na širšem geografsko zaokroženem območju, na katerem se odvija pomemben del družbenih, gospodarskih in kulturnih odnosov tam živečega prebivalstva in na katerem je ­glede gospodarskih zmogljivosti mogoče planirati razvoj, ki bo pospeševal gospodarsko, kulturno in socialno ravnotežje v pokrajini in državi (2. odst. 72. člena ZLS).

4Pokrajine kot drugo raven lokalne samouprave zahtevajo razlike v gospodarskem razvoju kot tudi kulturne posebnosti posameznih območij v RS, ki dajejo podlago občutku pripadnosti določeni pokrajini (Vlaj, s. 278). Občine so že predlagale vrsto zakonov za ustanovitev posameznih pokrajin na območju RS (pokrajina Bela krajina, pokrajina Posavje, Severnoprimorska pokrajina, predlog zakona o Koroški pokrajini pa je bil že obravnavan in sprejet v DZ v prvi obravnavi).

5Pokrajina je ustavna kategorija. Kljub problematičnosti prostovoljnega povezovanja občin v pokrajino je po mnenju dela stroke tudi v takem ustavnem okviru mogoče pripraviti zakonske podlage za ustanovitev pokrajin v Sloveniji. Pokrajine je po prevladujočem strokovnem mnenju treba uvesti, sprememba ustave pa je potrebna, če naj bo Slovenija brez ostanka razdeljena na občine in pokrajine.

6Problem regionalizacije je bil vključen tudi v izhodišča za delno revizijo ustave, s predlogom za spremembo 143. člena), poleg tega pa še za spremembo 2. odst. 140. člena in za črtanje 1. odst. 121. člena, ki po mnenju stroke v obstoječi formulaciji preprečujeta prenos državnih zadev v izvajanje lokalnim skupnostim in s tem uveljavljanje načela subsidiarnosti v sistemu državnopravne ureditve Slovenije. Dozoreva torej čas, ko bo treba tudi v RS ustanoviti pokrajine, tako kot so podobne institucije ustanovljene v večini evropskih držav. Po drugi strani pa še vedno ni jasno, kakšna naj bi bila podoba pokrajine (v geografskem smislu) in kakšen naj bi bil njen pravni status, kakšni naj bi bili njena notranja ureditev, njene naloge, njeno financiranje, njen odnos z državo in njeni odnosi z občinami idr. (Šmidovnik-2001, s. 25 in 28).

7Pripravljen je vladni predlog za spremembo Ustave, ki se nanaša na uvedbo pokrajin kot obvezne druge ravni lokalne samouprave v RS, prenos državnih nalog na samoupravne lokalne skupnosti brez njihovega predhodnega soglasja ter na opravljanje državnih upravnih nalog (zdaj državne upravne zadeve, npr. izdajanje različnih dovoljenj in drugih dokumentov, opravlja 58 upravnih enot kot oblik teritorializirane državne uprave) tudi v občinah in pokrajinah.

8Predlagane so naslednje spremembe Ustave:

• 143. člen naj bi se glasil: »Z zakonom se ustanovijo pokrajine kot širše samoupravne lokalne skupnosti za opravljanje lokalnih zadev širšega pomena in za opravljanje z zakonom določenih zadev regionalnega pomena.«
• 2. odst. 140. člena naj bi se glasil: »Država lahko z zakonom prenese na občino ali širšo samoupravno lokalno skupnost opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če se za to zagotovi tudi sredstva.«
• V 121. členu se prvi odstavek črta, drugi pa se spremeni tako, da se glasi: »Z zakonom ali na njegovi podlagi lahko pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje nalog državne uprave.«

9Če bodo spremembe sprejete, bodo omogočile vzpostavitev pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave v RS. S tem bi se v državi lahko začela izvajati decentralizacija in uresničevati načelo subsidiarnosti. Prav tako pa bi bilo mogoče izvajati Strategijo RS za vključevanje v Evropsko unijo, v kateri se je vlada opredelila za ustrezno spremembo Ustave in s tem posredno tudi za izvedbo regionalizacije (Vlaj, s. 286).