Stane Vlaj, 2002

1Ustava je v tem členu uvedla posebno kategorijo občin s statusom mestne občine. Mestna občina opravlja naloge kot vsaka občina, poleg tega pa še z zakonom določene naloge iz državne pristojnosti, ki se nanašajo na razvoj mest; mestna občina jih opravlja »kot svoje«, kar pomeni: opravlja jih kot svoje izvirne (ne pa kot prenesene državne) naloge. Vse, kar je povezano z delovanjem mesta, od javnih stavb, mestnega prometa, mestnega javnega dobra, javnih ustanov, rabe mestnega prostora, mestne energetike, komunale in podobnih funkcij, je izvirna pristojnost mesta (Jerovšek, s. 52). Seveda pa lahko dobi mestna občina od države v izvajanje tudi posamezne naloge (prenesene naloge).Tako ima mestna občina iste kategorije nalog kot druge občine, le da jih ima več, in sicer v vseh vrstah nalog, izvirnih in prenesenih, kar je v skladu z njihovo večjo razvitostjo. V tem je tudi vsa značilnost njihovega posebnega statusa kot mestne občine (Šmidovnik, s. 183–184).

2Evropska in svetovna težnja je izenačevanje statusa vseh občin, ne pa njihovo razlikovanje, npr. v podeželske, mestne, gorske itd. občine. Uvajanje različnih statusov občine slabi lokalno samoupravo kot sistem; zlasti slabi položaj »navadne« občine v razmerju do države, ker ji v prizadevanjih za izboljšanje položaja jemlje najmočnejšega zaveznika, tj. mestno občino; če imajo mestne občine drugačen položaj in drugačne težave, niso pripravljene nastopati skupaj z »navadnimi« občinami nasproti državi.

3Naša ureditev ne pozna razlikovanja med podeželsko in mestno občino, dopušča pa možnost, da mesto pridobi poseben položaj kot mestna občina. Mestna občina se lahko ustanovi na območju mesta, kjer so potrebni enotno prostorsko in urbanistično urejanje, zadovoljevanje komunalnih potreb in planiranje razvoja. Mestna občina je po Zakonu o lokalni samoupravi – ZLS gosto in strnjeno naselje ali več naselij, povezanih v enoten prostorski organizem in mestno okolico, ki jo povezuje dnevna migracija prebivalstva. Status mestne občine (16. člen ZLS) lahko dobi le mesto, ki ima najmanj 20.000 prebivalcev in najmanj 15.000 delovnih mest, od tega najmanj polovico v terciarnih in kvartarnih dejavnostih, ter je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega gravitacijskega območja ter izpolnjuje še druge zakonske pogoje.

4Ustava govori o mestu, ZLS pa uvaja v sistem – poleg mestne občine – še mesto, ki ima poseben status v »navadni« občini. Status mesta lahko dobi (15. a člen) z odločitvijo (sklepom) DZ večje urbano naselje, ki se po velikosti, ekonomski strukturi, prebivalstveni gostoti, naseljenosti in zgodovinskem razvoju razlikuje od drugih naselij; imeti mora najmanj 3.000 prebivalcev. V čem je status mesta, zakon ne pove. Šlo naj bi torej za simboliko in tradicijo, ki jo ohranjajo nekateri kraji, ki so bili v svojem času mesta s posebnimi statuti, danes pa nimajo sposobnosti, kakor jih predvideva zakon za mestne občine. Z uveljavitvijo pojma mesto se je verjetno hotelo zmanjšati pritisk številnih krajev za ustanovitev mestnih občin. Pri mestu torej ne gre za poseben tip občine, pač pa za poseben – simboličen status kraja v (navadni) občini (Šmidovnik, s. 184). DZ je s sklepom (Ur. l. 22/2000) podelil status mesta 52 naseljem v RS. ZLS (26. člen) govori tudi o občinah »s posebnim statusom«. DZ lahko podeli poseben status občinam, kadar je izražen poseben interes države za ohranitev poselitve in razvoj posameznih območij. Pogoje za pridobitev posebnega statusa določa Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Ur. l. 69/99).