Stane Vlaj, 2002

1Določba 1. odst. 140. člena poudarja avtonomijo lokalne skupnosti, hkrati pa je tudi omejitvena določba za DZ, ki ne sme z zakoni posegati v zadeve, ki zadevajo samo prebivalce občine. To pomeni, da je občina avtonomna skupnost, ki si v skladu s to določbo svoje naloge določa sama. Država ne sme posegati v tista razmerja, ki predstavljajo način in oblike življenja ljudi v njihovih lokalnih skupnostih. Ustava enakopravno obravnava državno oblast in lokalno samoupravo. Obema je skupno izhodišče, da morajo biti njuna ravnanja demokratična, pravna in socialna. Samostojnost lokalne samouprave se kaže tudi takrat, ko želi država na lokalno skupnost prenesti svoje pristojnosti. Tega po ustavi ne more storiti brez soglasja lokalne skupnosti. (Jerovšek-1994, s. 45 in nasl.)

2Občina v okviru ustave in zakonov samostojno ureja lokalne zadeve javnega pomena, ki so določene z Zakonom o lokalni samoupravi – ZLS, s področnimi zakoni ter s splošnimi akti občine (statutom, odloki), kot tudi državne naloge, ki jih država prenese nanje z njihovim soglasjem ter z zagotovitvijo sredstev za njihovo uresničevanje. Osnovno merilo za določitev, kaj je občinska pristojnost in kaj spada v pristojnost države, je (preveč omejevalna) ustavna določba, da so to vse lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in se nanašajo samo na prebivalce občine. Gre predvsem za tiste zadeve, ki so pretežno usmerjene v določanje oziroma zagotovitev normalnih življenjskih razmer. Obveznost zagotoviti skupne potrebe in interese prebivalcev, ki je hkrati tudi pogoj za ustanovitev nove občine v smislu 13. člena ZLS, je merilo za določanje izvirnih nalog občin. Pomembne izvirne pristojnosti občine so že razmejene oziroma se še razmejujejo oziroma določajo z materialnimi zakoni, ki urejajo posamezna področja družbenega življenja (urejanje prostora, področje cest, komunalne dejavnosti, javne službe, varstvo okolja, socialno skrbstvo, kultura, šport itd.). Skupine nalog občine se nanašajo na normativno urejanje (npr. sprejemanje statuta, odlokov in drugih občinskih aktov), upravljanje (npr. upravljanje občinskega premoženja), naloge, ki jih opravlja s svojimi sredstvi (npr. gradi in vzdržuje lokalne javne ceste in javne poti), naloge, ki jih opravlja s svojimi ukrepi (npr. spodbuja gospodarski razvoj občine), zagotavljanje npr. pomoči in reševanja za primere elementarnih nesreč in sklepanje npr. pogodb o koncesijah (Jerovšek-1994, s. 48–50).

3Pri reformi lokalne samouprave gre v prvi vrsti za jasno delitev pristojnosti med državo, njenimi organi in organi lokalnih skupnosti. Pri razmejevanju nalog je treba upoštevati načelo subsidiarnosti – občina opravlja vse naloge, za katere je zmožna in usposobljena. Razmejitev nalog med državo in lokalno skupnostjo je odvisna od merila, ali se neka urejevalna ali izvedbena naloga nanaša samo na prebivalce občine ali pa gre za splošne javne koristi, ki presegajo interes občine. To je vrednostno merilo, ki ga morata upoštevati država v zakonodajnem procesu in tudi občina v svoji regulativni vlogi.

4Občina ima v izvirni pristojnosti vse funkcije, pomembne za življenje in delo ljudi na njenem območju, ki se tudi mnogo racionalneje in učinkoviteje uresničujejo v lokalni skupnosti kot s centralno oblastjo. Ideja ločitve državnih funkcij od lokalnih je, da bi napolnili vsebino lokalne samouprave. Če opravlja občina državne funkcije, potem izpade njena lastna vsebina.

5V občinski samoupravi gre za natančno in razvidno razmejitev med izvirnimi pristojnostmi lokalne samouprave, delegiranimi pristojnostmi, ki jih je z javnim pooblastilom prenesla država na lokalne skupnosti, na druge oblike samouprave in na druge osebe javnega in zasebnega prava, med decentraliziranimi pristojnostmi, ki so prenesene s centralne na nižje upravne ravni, in med dekoncentriranimi pristojnostmi, ki jih opravljajo organi državne uprave, ustanovljeni za ožja območja. »Nova ustava namreč omogoča oziroma predvideva tak prenos državnih upravnih pristojnosti.« (Jambrek, s. 330).

6Za lokalno skupnost je izredno pomembno, da ima določen organizacijski status, status avtonomije od državne oblasti, kar ji olajšuje izvajanje njenih funkcij in ji omogoča nastop navzven, zlasti tudi nasproti sami državni oblasti. Občina pa s svojim delovanjem tudi razbremenjuje samo državo, ker izvaja dejavnosti, ki bi jih v nasprotnem primeru morala zagotoviti država, praviloma manj učinkovito (Vlaj, s. 18).

7Načelo subsidiarnosti, ki je temeljno načelo Evropske listine lokalne samouprave – ELLS, lahko uporabimo kot raziskovalno orodje pri teoretičnem delu lokalne samouprave, analizi lokalne samouprave v RS, Uvodu tujih ureditev ter oblikovanju predlogov za nadaljevanje reforme lokalne samouprave v Sloveniji. Načelo subsidiarnosti je predvsem temeljno filozofsko načelo sodobne lokalne samouprave, način razmišljanja in temeljno merilo kritične presoje lokalne samouprave pri nas in v drugih državah. Načelo subsidiarnosti išče nenehno ravnovesje med svobodo posameznika in različnimi oblastmi, med njimi pa daje prednost temeljnim pred višjimi ravnmi oblasti (Vlaj, s. 23). Razdelitev pristojnosti je tudi v svetu postala eno središčnih področij dialoga med državo in lokalnimi skupnostmi. Decentralizacija kot proces uresničevanja načela subsidiarnosti je moderna težnja v evropskih in zunajevropskih državah. Pri nas se ta proces še ni začel.

8Občina ureja javne zadeve lokalnega pomena. Odgovorna je za zadovoljevanje lokalnih javnih potreb oziroma izvajanje lokalnih gospodarskih in negospodarskih javnih služb kakor tudi za skrb za infrastrukturo, namenjeno njihovemu izvajanju. V njeni pristojnosti sta tudi prostorsko načrtovanje, skrb za socialni stanovanjski sklad itd. Občina je prevzela odgovornost za izvajanje nalog, ki so jih prej v veliki meri izvajale krajevne skupnosti (Virant, s. 17).