Marko Šorli, 2002

1Neodvisnost sodstva, utemeljena v doktrini delitve oblasti, je nujen pogoj za uveljavitev pravne države. Naloga sodne veje oblasti je zlasti odločanje o pravicah in dolžnostih vsakogar. Z načelom neodvisnosti sodstva in sodnika, ki opravlja sodno funkcijo, je najtesneje povezan položaj sodnika, zlasti pa način njegove postavitve.

2Sodni svet je poseben državni organ, ki zagotavlja sodelovanje med zakonodajno in sodno oblastjo pri postavljanju sodnikov. Sodni svet je pri tem le predlagatelj, vendar pa pred tem opravi izbiro in predlaga samo enega kandidata za eno sodniško mesto. DZ lahko odkloni kandidata ne glede na strokovnost izbire.

3Po določbi 130. člena voli sodnike DZ na predlog Sodnega sveta. Sodni svet je sestavljen iz dveh delov: šestih sodnikov, ki jih izmed sebe izvolijo sodniki, ki opravljajo sodno funkcijo, in petih članov, ki jih izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov na predlog predsednika države izvoli DZ. Poleg ustavno opredeljene funkcije v 130. členu Sodni svet po določbi 2. odst. 132. člena daje predlog DZ za razrešitev sodnika, če ta pri opravljanju sodniške funkcije krši Ustavo ali huje krši zakon.

4Sestava Sodnega sveta in način njegovega oblikovanja vzpostavljata sistem zavor in ravnovesij med posameznimi vejami oblasti tudi v tem organu v razmerju do zakonodajne oblasti, glede na njegove zakonske pristojnosti v postopku za imenovanje predsednikov sodišč pa tudi v razmerju do izvršne oblasti.

5Pomemben element samostojnosti sodne oblasti je njegova samoorganiziranost, ki je med drugim tudi v tem, da ključne odločitve, ki zadevajo delovanje te veje oblasti, predvsem pa tiste, ki se nanašajo na položaj sodnikov kot nosilcev sodne funkcije, sprejemajo sodniki oziroma da imajo pri sprejemanju takšnih odločitev pomemben vpliv. Člani Sodnega sveta, ki jih izmed sebe izvolijo sodniki, predstavljajo v njem večino in pri odločitvah, ki se sprejemajo z navadno večino, lahko dosežejo odločitev ne glede na glasovanje ostalih članov. Predsednika Sodnega sveta izberejo člani izmed sebe, njegovega položaja in pristojnosti Ustava posebej ne določa.

6Ustava statusa Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje. Po svoji ustavno določeni funkciji je le predlagalno telo, vendar pa mu je zakonodajalec dal v Zakonu o sodiščih – ZS in Zakonu o sodniški službi – ZSS vrsto pristojnosti, ki so tesno povezane s temeljnimi ustavnimi načeli in ki jamčijo neodvisnost sodstva in sodnika. Tako Sodni svet odloča o vseh bistvenih vprašanjih, ki neposredno opredeljujejo položaj sodnika (napredovanje, izobraževanje, materialne pravice sodnika), in je z njimi povezano uresničevanje določbe 125. člena ustave, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni (neodvisnost sodnika), vezani so le na Ustavo in zakon (načelo zakonitosti). Navedena načela zagotavljajo uresničevanje v 23. členu določeno pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odločanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Med zakonsko določene pristojnosti Sodnega sveta je uvrščeno tudi odločanje o prenehanju sodniške funkcije, kar je povezano z ustavnim načelom trajnosti sodniške funkcije (129. člen), kakor tudi z načelom nezdružljivosti sodniške funkcije z določenimi drugimi funkcijami oziroma opravljanjem dejavnosti (133. člen). Pomembna pristojnost Sodnega sveta pri zagotavljanju neodvisnosti sodstva je dajanje mnenja k predlogu proračuna za sodstvo, pri zagotavljanju neodvisnosti sodnikov pa obravnavanje in odločanje o utemeljenosti pritožbe sodnika, ki meni, da je bila kršena njegova zakonska pravica, kršen njegov neodvisni položaj ali neodvisnost sodstva in dajanje mnenja DZ o zakonih, ki urejajo položaj pravice in dolžnosti sodnikov. Navedene zakonske pristojnosti Sodnega sveta, ki izhajajo iz ustavnih načel obenem z njegovo ustavno opredeljeno funkcijo, dajejo temu organu vlogo poroka sodniške neodvisnosti.