Mitja Deisinger, 2002

1V okviru IV. poglavja Ustave o državni ureditvi je v podpoglavju f) Sodstvo temeljna ustavna določba, ki predstavlja izhodišče za ves sodni sistem, za sodišče in za funkcijo sodnikov prav neodvisnost sodnikov. Ko Ustava s to določbo opredeljuje, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, izhaja iz načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, določeno v 2. odst. 3. člena. Zakon o sodiščih – ZS v 1. odst. 1. člena določa, da sodno oblast v RS izvajajo sodniki na sodiščih, ustanovljenih s tem ali z drugim zakonom. Načelo neodvisnosti sodnikov nima pomena le za položaj sodnikov, temveč je povezan s 23. členom, po katerem neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče mora nuditi vsakomur pravico, da se nanj obrne, ko gre za njegove pravice in dolžnosti ter obtožbe zoper njega. Pravica do sodnega varstva je torej temeljna človekova pravica, ki sodnike zavezuje, da so pri odločanju neodvisni. Edini pogoj, ki se postavlja pred sodnike pri opravljanju sodniške funkcije, je njihova vezanost na Ustavo in zakon.

2Sodnikova neodvisnost je torej predpostavka, da se s tem vsakomur zagotovi ustavna pravica do sodnega varstva. S pojmom sodnikove neodvisnosti so povezane tudi nadaljnje določbe Ustave, tako trajnost sodniške funkcije po 129. členu, izvolitev sodnikov po 130. členu, nezdružljivost sodniške funkcije po 133. členu in imuniteta sodnikov po 134. členu.

3Neodvisnost sodnikov je prastaro načelo, ki je povezano s tistim, kar uvrščamo pod pojem neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih. Tudi mnogi mednarodni akti izhajajo iz načela neodvisnosti sodnikov in pozivajo države, da med demokratična načela ureditve uvrste tudi samostojno in neodvisno sodstvo, katerega nosilci so prav sodniki. Naj ob tem omenimo le Resolucijo Generalne skupščine OZN št. 40/146 z dne 21. 5. 1986, s katero so pozvane vse vlade držav članic k izvrševanju temeljnih načel o neodvisnosti sodstva v notranji zakonodaji in praksi. V 6. členu EKČP je posebej določeno, da “ima vsakdo pravico, da o katerikoli njegovi zadevi na podlagi poštene in javne obravnave v razumnem roku odloči neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče”. S Priporočilom št. R (94) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in vlogi sodnikov je Odbor ministrov Sveta Evrope te smotre naslovil na države članice. Čeprav nima formalnega statusa dokumenta Sveta Evrope, pa je za položaj sodnikov izredno pomembna tudi Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov, sprejeta na multilateralnem srečanju o zakonski ureditvi položaja sodnikov v Evropi v času od 8. do 10. julija 1998 v organizaciji Sveta Evrope.

4Neodvisnost sodnikov je sicer idealno zaznavanje opravljanja sodniške funkcije, kot ideal, ki ga je težko natančno definirati. Zadeva tako objektivne možnosti za uresničevanje popolne neodvisnosti pri sojenju, kot tudi subjektivne zmožnosti sodnikov. Neodvisnost sodnikov namreč ni sama sebi namen, temveč naj bi zagotovila hkrati tudi tisto strokovnost in nepristranskost, ki jo vsak posameznik utemeljeno pričakuje od sodišč in od sodnikov, katerim je zaupano varstvo njegovih pravic (tako tudi prej navedena Evropska listina o zakonski ureditvi položaja sodnikov v uvodu splošnih načel).

5Z določbo 125. člena je torej sodniku pri opravljanju sodniške funkcije zagotovljena neodvisnost, Zakon o sodniški službi – ZSS pa na več mestih poudarja, da mora sodnik to tako pri opravljanju funkcije kot tudi sicer varovati. V 2. členu ZSS je določeno, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe, ne sme opravljati funkcije ali dejavnosti, ki so po določbi Ustave ali po določbah tega zakona nezdružljive s sodniško funkcijo (3. člen ZSS), za izvolitev v sodniško funkcijo nima pogojev tisti, za katerega se sklepa, da sodniške funkcije ne bo opravljal pošteno in vestno (8. člen ZSS).

6Na položaj neodvisnosti sodnika vplivajo tudi pravice, ki jih imajo sodniki na podlagi ZSS, tako z zakonom določena sodniška plača in nadomestila, pravica do sodniškega napredovanja, dopustov, prepovedi premestitve sodnika in dodelitve drugemu sodišču, razen v določenih primerih, ki jih predvideva zakon, ter sodniško izobraževanje.

7Tako kot je določeno že v 125. členu Ustave, je tudi ZS v 3. členu posebej določil, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na Ustavo in zakon. V skladu z Ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe, kot to izhaja tudi iz 8. člena. Posebna določba v 2. odst. 3. člena ZS pooblašča sodnika, da v primerih, ko se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere, če pa je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, lahko odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi, pri čemer ravna v skladu s pravnim izročilom in utrjenimi spoznanji pravne vede.

8Kljub temu, da je neodvisnost sodnikov in s tem tudi neodvisnost sodišč z Ustavo in zakoni opredeljena dokaj natančno, pa vendarle sama ureditev ne izključuje v celoti nevarnosti, ko bi ena ali druga oblast lahko vplivala na položaj sodstva. To se lahko pokaže pri volitvi sodnikov v DZ, prepustitvi ureditve organizacije sodstva v celoti zakonu, torej odločanju v parlamentu brez ustavnih omejitev in okvirov, pooblastila ministra za pravosodje pri imenovanju predsednikov sodišč, razen predsednika Vrhovnega sodišča, ki ga izvoli DZ.

9Ob položaju neodvisnega sodnika s trajnim mandatom pa je za zaključek potrebno poudariti, da po 1. členu ZSS takšen položaj zagotavljajo sodniku Ustava, ZS in ZSS, vendar pa je sodnik v službenem razmerju z RS. Iz tega izhaja, da ni v delovnem razmerju, sama sodniška funkcija in službeno razmerje pa od sodnika terjata tudi vso odgovornost, ki se lahko v primeru kršitev ali slabega dela izteče tudi v prenehanje sodniške funkcije ali disciplinski postopek.