Miran Blaha, 2002

1Pravica do stavke je samostojna ustavna pravica, katere naslovnik (titular) so delavci. Gre za individualno pravico, ki pa se lahko uresničuje le kolektivno. Stavko lahko organizirajo sami delavci, lahko pa jo organizira tudi sindikat. V tem primeru prihaja do prepletanja (podvajanja) te ustavne pravice s pravico do sindikalne svobode iz 76. člena: pravica do stavke je namreč tudi pomemben element akcijske svobode sindikatov.

2Ustava ne določa izrecno, da način uresničevanja pravice do stavke predpiše zakon. Vendar je pravica do stavke ena od človekovih pravic take narave, da je način njenega uresničevanja treba predpisati z zakonom (2. odst. 15. člena; glej OdlUS VII, 199, U-I-230/96 z dne 28. 10. 1998). Možnost (dopustnost) zakonskega urejanja stavke izhaja tudi iz mednarodnih aktov, ki se nanašajo na stavko, bodisi da jo omenjajo kot posebno pravico, bodisi v okviru pravice do sindikalne svobode. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah – MPESKP govori o pravici do stavke, ki se uresničuje v skladu z zakoni posamezne države. Dodatek k spremenjeni Evropski socialni listini določa, da lahko vsaka pogodbena stranka uredi pravico do stavke z zakonom. Zakonodajno urejanje sindikalnih pravic, med katere sodi tudi pravica do stavke, posredno predvideva tudi Konvencija Mednarodne organizacije dela – MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic.