Miran Blaha, 2002

1Ustava opredeljuje sindikalno svobodo kot pravico do svobodnega ustanavljanja in delovanja sindikatov ter svobodnega včlanjevanja vanje. Kot samostojna pravica naj bi bila bila opredeljena zato, da bi se poudaril njen pomen bistvenega sestavnega dela gospodarskega sistema. Zato je tudi vključena v poglavje o gospodarskih in socialnih razmerjih, čeprav gre v izhodišču predvsem za poseben vidik pravice do svobodnega združevanja (42. člen). Taka ureditev je nedosledna, saj ne ureja na enak način združenj delodajalcev, ki so naravna protiutež sindikatov v gospodarskem sistemu. Pravica delodajalcev do združevanja je zagotovljena v okviru splošne pravice do združevanja. Zlasti Konvencije Mednarodne organizacije dela – MOD in spremenjena Evropska socialna listina – ESL, kot tudi EKČP, pa obravnavajo pravice tako delavcev kot delodajalcev do ustanavljanja svojih združenj (organizacij) enako (skupaj).

2Iz naštevanja nekaterih elementov pravice do sindikalne svobode izhaja, da Ustava zagotavlja tako organizacijsko kot akcijsko svobodo sindikata. Pri razlagi vsebine in obsega posameznih elementov te pravice je treba upoštevati tudi vse v RS veljavne mednarodne akte, ki se nanašajo na sindikalno svobodo.