Miran Blaha, 2002

1Pravica do soodločanja je umeščena v III. poglavje Ustave. Obrazložitev osnutka Ustave pojasni razdelitev na II. in III. poglavje tako, da so v obe poglavji uvrščena določila o temeljnih ustavnih pravicah, svoboščinah in dolžnostih človeka in državljana. V II. poglavje naj bi bile uvrščene pretežno klasične, politične, negativne, individualne in sodno varovane temeljne pravice. V III. poglavje pa pretežno pozitivne, socialno-ekonomske in kolektivne temeljne pravice. Prva vrsta naj bi predvsem varovala posameznika pred posegi države, druga pa naj bi le zavezovala državo, da ustvarja pogoje za njihovo izvrševanje, pri čemer te druge pravice ne bi bile zagotovljene vsem in v vseh primerih. V III. poglavju se uporabljajo pojmi, katerih vsebine v Ustavi ni mogoče opredeliti, temveč jim daje vsebino in začrta njihove meje šele zakonodaja. Obrazložitev predloga Ustave ob uvrstitvi pravice do sodelovanja delavcev pri upravljanju med ustavne pravice navede, da bo zakon določil način in pogoje tega sodelovanja ter da bo šele zakon opredelil, ali naj delavci sodelujejo pri upravljanju s svojim zastopstvom v skupnih organih podjetij, ali naj bodo ustanovljeni posebni organi, pri sprejemanju katerih odločitev naj delavci sodelujejo, in podobno. Ustava jamči delavcem pravico, da sodelujejo pri upravljanju, zato sodi ta pravica po svoji naravi v okvire norm o človekovih pravicah, ki morajo biti zagotovljene vsem in ki terjajo posebno intenzivno pravno varstvo.